Tadej Sadar
Resnica
Vse bolj se mi zdi, spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci, da smo pred zelo podobnim vprašanjem, ki si ga je v najpomembnejšem trenutku svetovne zgodovine zastavil nek oblastnik, ko je kar tja v en dan in ne zares, postavil vprašanje: »Kaj je resnica?« Človek pred njim, ki ni bil samo človek in ki ni odgovoril nič, je s svojim molkom hotel sporočiti dvoje. Da je On resnica in da je to dejstvo razlagati nekomu, ki tega ne vidi v svojem srcu, brezupno in brez pomena.
Takšni trenutki se vedno znova pojavljajo v zgodovini tako posameznika, kot naroda in pred takšnim trenutkom stoji danes cel svet. Ne. Ne bom govoril o tem, da se v zraku vedno bolj čuti vonj po tesnobi, čeprav že, kako zelo nespametno in neumno, o tretji svetovni vojni zdaj blebetajo kar v osnovnih šolah. Želim opozoriti na resnost trenutka in vas spodbuditi, da si vzamete čas, odprete knjigo knjig in si preberete vsaj tiste odlomke, ki sledijo srečanju med Kristusom in Pilatom. V njih boste našli vso paleto možnosti, ki sledijo takšni življenjski prelomnici. V svoji svobodi se lahko odločite za junaštvo žena, ki so tvegale življenje in vztrajale do konca. Lahko zbežite, se potuhnete in čakate, da najhujše mine, kot je ravnala večina. Lahko divjate po ulicah in ves svoj gnev izlijete na nekoga, ki je in to nekje globoko veste tudi sami, sicer nedolžen, ampak v navalu izlivanja svoje jeze, ki se je v vas kopičila zaradi krivic in poniževanja, boste občutek pravičnosti porinili nekam daleč stran.
Vse te možnosti se nam bodo odprle, ko bo prišel trenutek, ko bo resnica obležala poteptana in pozabljena nekje v blatu, ko bo udušena v cinizmu salonskega govoričenja in izdana zaradi lastnih koristi.
Vse to je bilo tako slikovito nakazano že na nekem drugem mestu te iste knjige, kjer je za resnico umrl nek drug človek. Po besedah enega največjih razlagalcev Nove zaveze, Silvana Favstija, je dogodek v Herodovi palači... saj se ga spomnite. Herod živi z bratovo ženo, Janez Krstnik to obsodi, zato ga Herod zapre in na svoj rojstni dan ga ples Salome, hčerke Herodiade tako razvname, da ji obljubi karkoli si zaželi. Favsti takole razlaga: »Sestavine Herodove gostije so: »bogastvo, oblast, ponos, lažna točka časti, pohota, spletka, zamera in krivičnost – vse to udušeno v omaki nesrečne zavesti, zmedene, dvoumne, šibke in nazadnje poceni prodane... Posvetna zgodovina ni nič drugega kot variacija – monotona, da sili na bruhanje – teh strupenih jedi. Posvetna zgodovina ni nič drugega kot variacija teh strupenih jedi.«
Čeprav želim temu bolj ali manj abstraktnemu razmišljanju dati tudi konkretno noto, pa se mi upira, ker je vse kar je očem vidno ena sama velika igra. Igralci ki so na odru in so vidni, zgolj izgovarjajo besede, ki jih je napisal nek avtor, premikajo pa se tako kot jim je naročil režiser. Tudi scene so vnaprej pripravljene. Dogodki so osvetljeni kot želi mojster luči. In če gre karkoli narobe, tehnik spusti dim in vrže petardo.
Kljub temu da je vsak dan več takšnih, ki se te svetovne glume zavedajo, pa se nič ne spremeni in to nas vse peha v vedno večjo depresijo. Nemoč in apatija sta strupa, ki ju bo treba nevtralizirati. Žal je edini nevtralizator resnica. Ne salonska, ne tista, ki kriči na ulicah, tudi ne tista, ki jo prinaša tisk in mnoge knjige. Resnica, ki jo potrebujemo stoji pred nami in na vprašanje kaj je resnica, molči.
