Škof Glavan: Friderik Irenej Baraga je zgled herojske vere
Cerkev na Slovenskem | 15.09.2013, 17:24 Marta Jerebič
Obhajamo nedeljo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, med katere sodijo škof Friderik Irenej Baraga, škof Janez Frančišek Gnidovec, nadškof Anton Vovk in duhovnik Andrej Majcen SDB. V ospredju praznovanja je bil letos lik Božjega služabnika škofa Ireneja Friderika Barage.
Praznovanje je letos potekalo v župnijski cerkvi sv. Martina v Stražišču pri Kranju. Ob 15. uri je bila v cerkvi molitev rožnega venca, ki je bila obogatena z odlomki iz Baragovih pisem. Ob 16. uri pa se je začelo somaševanje škofov in duhovnikov, ki ga je vodil novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan.
Škofu Glavanu sta se pri oltarju poleg mnogih duhovnikov in redovnikov pridružila tudi celjski škof Stanislav Lipovšek in ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.
Po maši bo v cerkvi akademija, v okviru katere bo v ospredju lik častitljivega Božjega služabnika škofa Friderika Ireneja Barage, ki je v Šmartinu pri Kranju med letoma 1824 in 1828 opravljal službo kaplana. O njem je spregovoril zgodovinar Metod Benedik.
Škof Glavan je v nagovoru dejal, da življenju Friderika Ireneja Barage ni bilo vere brez del. „Njega imamo lahko za zgled herojske vere. Pravzaprav so vsi svetniki heroji vere. Urednik slovenskega verskega časopisa Zgodnja danica je že leta 1869, torej leto po Baragovi smrti, pozival slovensko mladino, naj si za vzor herojske vere izbere Baraga. Baraga je poglobil vero že kot študent prava ob apostolu Dunaja, sv. Klemenu Dvoržaku (1751–1820). Ta vera je bila tako trdna in neomajna, da so ljudje, ki so prišli z njim v stik, imeli občutek, da pred seboj gledajo Božje stvarnosti. Kot praktičen človek in vnet misijonar je bil vedno sredi sveta, a njegov pogled, mišljenje in ravnanje je kazalo, da ni od tega sveta.“
Škof Glavan je še poudaril, da Baragovo skrb za evangelizacijo in poglobljeno življenje vernikov izraža njegovo geslo „Le eno je potrebno“. „Ugotavljal je, da so se oblasti sicer trudile na več načinov, kako pomagati poganom, da bi se odvadili raznih strasti in razvad, a so le malo dosegle. »Samo naši sveti Božji veri je mogoče napraviti pogane za dobre ljudi. Le vsak, ki se je odločil sprejeti našo sveto vero, spremeni svoje celotno življenje,« je ugotavljal že na začetku svojega misijonskega delovanja.“
Apostolski administrator ljubljanske nadškofija škof Glavan je spomnil tudi na novo evangelizacijo. „Bistvo nove evangelizacije je, da mora biti nova po gorečnosti, po pristopih in v metodah. Bolj gorečega in iznajdljivega oznanjevalca, kot je bil Baraga, si težko predstavljamo. On si je že doma v Sloveniji in v misijonih prizadeval, da je evangeliziral tudi z novim pristopom in metodami, da je oblikoval celostne, popolnoma v Bogu zakoreninjene vernike, ki se hkrati trudijo za res človeka vredno življenje.“
Iz Baragovega življenja, njegove evangelizacije in spisov ter iz navodil za leto vere, ki ga obhajamo letos, lahko po besedah škofa Glavana sklepamo, da se moramo bolj okleniti temeljitega verskega izobraževanja na osnovi Katekizma Katoliške Cerkve, družinske in osebne molitve na osnovi osebne vere, prejemanja zakramentov – zlasti evharistije, in češčenja Matere Božje, ki je vzornica vere.
Spoštovani bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, spoštovani redovniki in redovnice, bogoslovci, dragi verniki!
Zbrali smo se na t. i. nedeljo svetniških kandidatov. Letos jo posebej posvečamo spominu in molitvi za beatifikacijo našega velikega slovenskega rojaka, misijonarja in škofa, častitljivega Božjega služabnika Friderika Ireneja Baraga (1797–1868). V letu vere stopa pred nas s svojo nepremagljivo herojsko vero, ki jo izraža tudi njegovo geslo Le eno je potrebno. Vero o neizmerni Božji ljubezni je kazal v svojih delih. V njegovem življenju ni bilo vere brez del. Prisluhnimo najprej sporočilu današnje Božje besede, zlasti Evangelija, ki nam prinaša vedno lepo in aktualno zgodbo o izgubljenem sinu, ki se ponavlja v tisočih podobnih modernih zgodbah o raznih zasvojenostih in stranpoteh.
To je lahko zgodba matere, ki ima 13 let starega sina, zasvojenega z videoigricami. Šola na stranskem tiru, celo brez hrane je že bil. Potem ko je mati preizkusila že vse mogoče, a brez uspeha, je v svoji nemoči poklicala policijo. Vse drugače ravna Bog; čaka, trpi, ljubi. Rešuje človeka, dovoli, da se oddalji od doma in se izgublja. Mi lahko pozabimo na Boga, a on nas ne pozabi. Mi se lahko oddaljimo od njega, on se ne oddalji. Največji greh je ne verovati v Božjo ljubezen in njegovo usmiljenje, v veličino njegovega odpuščanja.
To je bila napaka izgubljenega sina. Tako on kot tudi brat, ki je ostal doma, nista razumela očetove ljubezni. Prvi se je počutil kot suženj v hiši svobode! Imel je vse, pa mu ni zadostovalo. Oče mu ne zadostuje. Prav to je absurd, nesmisel, največje bogokletje. Francoski pisatelj Paul Claudel (1868–1955) je zapisal: »Véliki greh, edini človekov greh je, da verjame v svojo zadostnost. Verjamemo, da zadostujemo sami sebi. Potem pa odkrijemo svojo majhnost in uboštvo.«
Iz vere v Božjo ljubezen je živel in jo z življenjem dokazoval tudi Baraga. Njega imamo lahko za zgled herojske vere. Pravzaprav so vsi svetniki heroji vere. Urednik slovenskega verskega časopisa Zgodnja danica je že leta 1869, torej leto po Baragovi smrti, pozival slovensko mladino, naj si za vzor herojske vere izbere Baraga. Baraga je poglobil vero že kot študent prava ob apostolu Dunaja, sv. Klemenu Dvoržaku (1751–1820). Ta vera je bila tako trdna in neomajna, da so ljudje, ki so prišli z njim v stik, imeli občutek, da pred seboj gledajo Božje stvarnosti. Kot praktičen človek in vnet misijonar je bil vedno sredi sveta, a njegov pogled, mišljenje in ravnanje je kazalo, da ni od tega sveta. Če beremo njegove knjige, moramo pomisliti: »To je pisal človek vere.«
Resničnost živega Boga, skrivnost učlovečenja Božjega Sina, potrebnost milosti, dejstvo večnega življenja in odgovornost za življenje, vera v zakramente, zlasti krst in evharistijo, so bile pri Baragu otipljive resničnosti. V svojem prvem angleškem pastirskem pismu l. 1853 je zapisal: »Naša prva bistvena dolžnost do Boga je dolžnost verovanja, ki je v tem, da pritrdimo vsaki besedi, ki nam jo je Bog razodel, ne da bi odklonili eno samo piko razodete vere. Nekatere resnice naše vere so tako vzvišene, da jih ne moremo razumeti z našim šibkim in omejenim razumom. Tudi te resnice moramo verovati na temelju Božjega pričevanja Boga, ki se ne more nikoli motiti, nikoli varati ali biti varan.« (Baragovo pastirsko pismo, 2 sl.)
V mnogih pismih je tožil, koliko praktične in teoretične nevere srečuje. Leta 1833 je pisal na Dunaj: »Velik del prebivalstva Združenih držav ni krščen, sploh nima nobene vere.« Podobno je tudi nemški misijonar Sändel istega leta ugotavljal, da mnogi v Ameriki rojeni belci ne pripadajo nobeni veroizpovedi. Tudi Ignacij Mrak, prvi Baragov naslednik v škofovski službi, je že leta 1857 ugotavljal nepoučenost in nevero. Ko je nekega delavca na žagi vprašal, če je katoličan, mu je ta odgovoril: »Jaz nimam nobene vere. Mislim, da je najboljša vera pošteno živeti.« Nato v pismu nadaljuje: »Takih, ki nimajo nobene vere, je tukaj veliko …«
Baragovo skrb za evangelizacijo in poglobljeno življenje vernikov izraža njegovo geslo Le eno je potrebno. Ugotavljal je, da so se oblasti sicer trudile na več načinov, kako pomagati poganom, da bi se odvadili raznih strasti in razvad, a so le malo dosegle. »Samo naši sveti Božji veri je mogoče napraviti pogane za dobre ljudi. Le vsak, ki se je odločil sprejeti našo sveto vero, spremeni svoje celotno življenje,« je ugotavljal že na začetku svojega misijonskega delovanja.
Danes govorimo o novi evangelizaciji. Tudi v krovnem dokumentu slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte smo zapisali: »Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se drug drugemu lahko darovali v ljubezni« (PIP 59). Bistvo nove evangelizacije je, da mora biti nova po gorečnosti, po pristopih in v metodah. Bolj gorečega in iznajdljivega oznanjevalca, kot je bil Baraga, si težko predstavljamo. On si je že doma v Sloveniji in v misijonih prizadeval, da je evangeliziral tudi z novim pristopom in metodami, da je oblikoval celostne, popolnoma v Bogu zakoreninjene vernike, ki se hkrati trudijo za res človeka vredno življenje.
Iz Baragovega življenja, njegove evangelizacije in spisov ter iz navodil za leto vere, ki ga obhajamo letos, lahko sklepamo, da se moramo bolj okleniti temeljitega verskega izobraževanja na osnovi Katekizma Katoliške Cerkve, družinske in osebne molitve na osnovi osebne vere, prejemanja zakramentov – zlasti evharistije, in češčenja Matere Božje, ki je vzornica vere. Častitljivi Božji služabnik Friderik Irenej Baraga, izprosi slovenskemu narodu v letu vere poglobitev osebne vere v vseh naših slovenskih škofijah. Amen!
