Papež: Upanje ni optimizem, ampak je Jezus
Svet
Krepost upanja se ne sme pomešati z optimizmom. Za kristjana je upanje Jezus osebno, njegova moč osvobajanja in prenavljanja vsakega življenja. To je poudarek iz pridige papeža Frančiška med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte v ponedeljek, 9. septembra 2013.
Sveti oče se je izhajajoč iz odlomka iz Pavlovega pisma Kološanom torej osredotočil na upanje, ki je Jezusov „dar“ in nosi njegovo „ime“. Apostol Pavel piše: „Kristus v vas, upanje slave.“ Pa vendar se upanje po papeževih besedah zdi „drugovrstna krepost“ ali „ponižna krepost“, če se jo primerja s pogosteje omenjanima krepostma vere in ljubezni. Zato se tudi lahko zgodi, da se jo zamenja z vedro, dobro voljo. A upanje ni tisto, kar ima ponavadi človek, ki vidi kozarec napol poln, namesto napol prazen – to je preprosto optimizem. Le-ta pa je zgolj človeška drža, ki je odvisna od več stvari. „Toda upanje je nekaj drugega, ni optimizem. Upanje je dar, dar Svetega Duha in zato Pavel pravi, da nikoli ne razočara.“ Papež Frančišek je nato nadaljeval, da je ime upanja Jezus. Ne moremo reči, da upamo v življenje ali v Boga. Kot je zatrdil papež, ne gre za pravo upanje, če ne rečemo: „Upam v Jezusa, v Jezusa Kristusa, živo Osebo, ki sedaj prihaja v evharistiji, ki je navzoč v svoji Besedi.“ Če ne rečemo tega, gre zgolj za dobro voljo ali optimizem.
Papež Frančišek se je zatem zaustavil še ob evangeljskem odlomku. Ta pripoveduje o tem, kako je Jezus v soboto ozdravil moža s suho roko in kako je to povzročilo neodobravanje med pismouki in farizeji. Jezus je s čudežem roko osvobodil bolezni in tako „togim“, kot je dejal papež, pokazal, da njihova pot ni pot svobode. Svoboda in upanje sta vedno povezana. Kjer ni upanja, tudi ne more biti svobode. Frančišek je pri tem še dodal, da je Jezus s svojim dejanjem osvobodil in naredil življenje novo. Čudeži ozdravljenja so bili samo znamenja tistega, kar v Cerkvi dela sedaj. „Čudež prenavljanja vsega: tisto, kar dela v mojem življenju, v tvojem življenju, v naših življenjih. Naredi novo.“ Prav to pa je tudi povod za naše upanje, kot je dejal papež Frančišek. To upanje ne razočara, kajti On je zvest, ne more zatajiti samega sebe.
Žalostno je videti duhovnike brez upanja, je nato poudaril sveti oče. Duhovnik, ki pride do konca življenja z upanjem, in ne z optimizmom, je tisti, ki se oprijema Jezusa Kristusa. Božje ljudstvo potrebuje, da duhovniki dajejo to znamenje upanja v Jezusa, ki vse dela novo, da ga živijo. „Gospod, ki je upanje slave, ki je središče, ki je celota, naj nam pomaga na tej poti dajanja upanja,“ tako je papež Frančišek sklenil današnjo homilijo. „In kot sem dejal, ne gre vedno za optimizem, ampak je tisto, kar je nosila Marija v svojem srcu tudi v največji temi, od petka zvečer do zgodnjega nedeljskega jutra. Tisto upanje. Ona ga je imela. In tisto upanje je vse prenovilo. Naj nam Gospod da to milost.“
