Posvetitev nas samih, naših družin in domovine Mariji

Slovenija 14. 08. 2013, 18:10 Marjana Debevec

Na praznik Marijinega vnebovzetja že 21 let slovenski narod posvetimo in izročimo Mariji. Letos mineva tudi 70 let odkar je ljubljanski škof Gregorij Rožman sredi grozot druge svetovne vojne 30. maja leta 1943 v ljubljanski stolnici pred milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij slovesno posvetil ljubljansko škofijo in ves slovenski narod Marijinemu Brezmadežnemu srcu.

„Letošnja obletnica posvetitve in izročitve slovenskega naroda Devici Mariji ima posebno značilnost ne le zaradi častitljive obletnice 70 let, ampak tudi zato, ker sredi nas, v svoji stolni cerkvi, končno počiva izmučeno in nestrohnjeno srce našega trpečega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je vodil našo škofijo v najtežjih časih in bolj kot kdorkoli drug razumel in sodoživljal tragedijo slovenskega naroda zaradi tuje okupacije in domače bratomorne vojne, ki jo je zanetila komunistična revolucija. Da bi narod rešil, ga je škof po skrbni pripravi izročil v srce Brezmadežne Device“, je povedal podpredsednik odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu župnik v Stari Loki Alojz

Molitev pravi: „Sveta Devica Marija! Ti si Jezusova Mati… Ti si tudi naša Mati: tvoja materinska roka nas je varovala skozi vso zgodovino“, tudi takrat, ko je bil pomorjen cvet našega naroda in smo mislili, da nas je sam Bog zapustil, ko se je podiral ves dotedanji svet krščanstva in slovenske kulture, ko so propadale mnoge temeljne človeške in krščanske vrednote in pridobitve našega naroda, ko je bila Cerkev izrinjena iz vseh področij javnega in kulturnega življenja in delovanja, ko je bil verski pouk v šolah prepovedan in so bili ukinjeni cerkveni prazniki, ko je bilo hoditi v cerkev mnogim prepovedano, za druge pa škodljivo ali pa se je iz njih norčevalo.

Toda prav zaradi tvoje materinske ljubezni smo obstali kot narod skozi dolgo zgodovino, obstali, čeprav so nas mnogi hoteli izriniti in potujčiti, preživeli vse okupacije in sam totalitarni režim in končno dosegli samostojnost kljub nasprotovanju mnogih doma in po svetu. Svoje vere se nam ni treba več sramovati, čeprav smo kristjani še vedno marsikdaj drugorazredni državljani.

»Tebi izročamo sami sebe, da bi v molitvi in pokori spreminjali svoja srca.« Želimo biti popolnoma tvoji, želimo te ljubiti z vsem srcem, ti dati na razpolago naše misli, besede in dejanja, naš čas in naše talente, biti tvoji dobri otroci tako, da te bomo posnemali v ponižnosti in služenju, v spolnjevanju božje volje in popolnem zaupanju v Boga, v molitvi in sprejemanju trpljenja… Tebe hočemo vzeti na svoj dom za svojo mater kot apostol Janez.

„Tebi izročamo naše družine, da bi bile odprte za življenje in bi mladim odkrivale duhovne vrednote“, nadalje pravi molitev. Samo zdrava in trdna družina, taka pa je tista, ki temelji na ljubezni in je odprta za dar življenja, nosi v sebi prihodnost človeške družbe. Življenje v zdravi družini in prizadevanje za čisto življenje pred zakonom sta predpogoja za srečno zakonsko skupnost. Zato morajo zakonci v središče svojega osebnega in skupnega življenja dati Boga, skupaj moliti in se udeleževati nedeljske svete maše. Blagor zakoncev je odvisen od prizadevanja obeh za resnično spoštovanje in ljubezen, ki je darovanje in ne sebično iskanje samega sebe. Velikodušno sprejemanje novih življenj in odgovorna vzgoja, ki vključuje posredovanje duhovnih vrednot, še zlasti vere, je poleg blagra zakoncev temeljni namen zakona. Zato si morajo zakonci vztrajno prizadevati za ljubezen in zvestobo ter za spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. To pa vključuje tudi dolžnost naravnega urejanja rojstev. Ti, Mati vseh mater, pomagaj našim zakoncem pri tej tako odgovorni in težki nalogi.

Vsi skupaj pa hočemo zadoščevati zaradi širjenja protispočetne miselnosti in za velik greh slovenskega naroda zaradi toliko splavov, ki so jih slovenski starši zagrešili v teh povojnih letih. Nemajhna odgovornost je tudi v odnosu do naše mladine, ki se vdaja predzakonskim odnosom, po več let živi v skupnem življenju brez poroke in se mnogi niti kasneje več ne poročajo. Za pomanjkljivo vzgojo na tem področju so prepogosto odgovorni kar starši teh mladih. Boli pa nas tudi zakonodaja, ki slabi trdnost družine. Svet je danes v blatu, in družina, ki je potopljena vanj, se le stežka izkoplje zdrava iz njega, zato nujno potrebuje izredno pomoč milosti. Zavestna in dobro pripravljena posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu bo k temu gotovo veliko pripomogla.

„Tebi izročamo slovensko domovino, da bi napredovala v luči vere in krščanskega izročila“, še molimo. Letos mineva 70 let, kar je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, sredi grozot 2. svetovne vojne, 30. maja 1943, v ljubljanski stolnici pred milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij slovesno posvetil ljubljansko škofijo in ves slovenski narod Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dan pred tem je bila velika spokorna slovesnost na rakovniškem trgu, kamor je škof z verniki poromal bos in s križem v roki. Zbralo se je nad 25.000 ljudi. Škof se je zavedal, da je za dober uspeh posvetitve potrebna dobra molitvena priprava. V skladu z Marijinim naročilom trem vidcem v Fatimi, je škof Rožman določil, naj se slovenski narod pripravlja na posvetitev s petimi prvimi sobotami.

Slovenski narod pa se je Devici Mariji na poseben način izročil in posvetil tudi na praznik Marijinega vnebovzetja 15. 8. 1992, v zahvalo za samostojnost in neodvisnost, ki smo ju, kljub nasprotovanju mnogih, leto pred tem tako rekoč čudežno dosegli. Tudi mi smo se letos na obnovitev te izročitve in posvetitve pripravljali s petimi prvimi sobotami. To dejanje naj bi pripomoglo, da bi Cerkev na Slovenskem, notranje očiščena in prenovljena, v zvestobi evangeliju gradila edinost in bi tako naša domovina napredovala v luči vere in krščanskega izročila.

Spomnimo na razmišljanje Helene Jaklitsch v Časniku 8. 10. 2012, ko navaja besede francoskega jezuita p. Jaquinot-a, ki je leta 1949 zapisal: „Pravite, da ste bili Slovenci dobri. Verjamem vam, dasi ne vem niti trohice vaše zgodovine. Toda verjamem vam, ker sicer ne bi bili vredni tako velike svetniške žetve, kot jo žanjete danes. Bog daje milost mučeništva le kot najvišjo nagrado za dolgo zvestobo. Ali ste imeli kaj mučenikov v zgodovini? Sedaj jih imate! Ne enega, ne dva, v stotnijah polnijo nebo kot krasni sadovi dolge zvestobe ljubezni. Dobili ste narodne priprošnjike pri Bogu. Oh, kako jih boste še potrebovali. Prišli bodo dnevi, ko vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi svetnikov. Takrat jih boste imeli, te svoje svetnike kot vašo veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga iz težav vlekli.“