Papež otrokom: Ne pustite, da vam ukradejo upanje!

Svet | 07.06.2013, 14:51 Marjana Debevec

Papež Frančišek se je dopoldne srečal s dijaki in učenci jezuitskih šol iz Italije in Albanije. Po uvodnem programu, ki je vseboval pesmi in pričevanja, je prisluhnil nekaterim pismom otrok, namenjenih njemu. Zatem pa je spontano odgovarjal na njihova vprašanja. Povabil jih je, naj si ne pustijo ukrasti upanje. Spregovoril pa jim je tudi o svojem življenju, o krizi človeka in pomenu delovanja laikov v politiki.

Otroci so papežu najprej prebrali nekaj odlomkov iz več kot 3000 pisem, ki so jih napisali papežu. Med drugim pravijo takole: „Živijo papež Frančišek, mi otroci smo te želeli spoznati. Danes so se naše sanje uresničile. Kot da bi te od vedno poznali. Imaš vesel obraz, s pogledom, ki posreduje veselje. Oči so polne sreče. Zato si predstavljamo, da si iskren in preprost.“ Zahvalili so se mu, ker razume njihove ideale in jim daje pogum za prihodnost, da bi varno hodili naprej. Podpira jih namreč pri tem, da bi vedno ciljali visoko.

Zatem pa je sveti oče zbranim položil na srce svoje sporočilo: biti velikodušni. „Imeti moramo veliko srce, brez strahu ciljati na velike ideale.“ To velikodušnost pa po papeževih besedah najdemo v zrenju Jezusa. Vzgojitelje in starše pa je povabil, naj iščejo ravnotežje med varnim in tveganim. „Ne moremo vzgajati samo na področju varnega. To preprečuje, da bi osebe rasle. Ni pa mogoče tudi vzgajati samo na področju tveganega. Preveč bi bilo nevarno.“

Zatem je sveti oče odgovarjal na vprašanja otrok in učiteljev. Na vprašanje, kako hoditi po poti vere, tudi v dvomih je papež dejal, da je ta hoja umetnost. Ne smemo hoditi prehitro, pa tudi ustaviti se ne smemo. „Hoditi je umetnost gledati obzorje; gledati kam želim priti in tudi prenašati utrujenost, ki je del poti. Ne bojte se porazov in padcev. Ni umetnost v tem, da ne pademo, ampak da vedno takoj vstanemo in gremo naprej.“ Na tej poti naj bi po papeževih besedah hodili skupaj s prijatelji. Ko je govoril o krizi sodobnega sveta, je papež poudaril: „Kriza, ki jo živimo, je kriza človeka. Govorijo sicer, da gre za ekonomsko krizo, za krizo dela. Vendar pa so vse to posledice velikega problema človeka. Danes človek ne velja nič. Velja denar. Svet je v krizi zato, ker je človek danes suženj. Mi ga moramo osvoboditi ekonomskih in socialnih struktur, ki ga dušijo.“ O tem, ali naj se kristjani vključijo v politiko pa je papež dejal: „Vključiti se v politiko je dolžnost za kristjana. Mi kristjani ne moremo biti kot Pilat in si umiti rok. Politika je ena od največjih oblik ljubezni, ker išče skupno dobro. Rekli boste, da to ni lahko. Ni lahko niti postati duhovnik. V življenju ni lahkih stvari. Politika je umazana, boste rekli. Naša dolžnost je delati za skupno dobro. Pogosto je pot do tega prav politika“.

 

V NADALJEVANJU OBJAVLJAMO POVZETKE VSEH PAPEŽEVIH ODGOVOROV:

Nek fant je papežu rekel, da poskuša verovati, vendar mu prihajajo tudi dvomi. Zato ga je prosil za kakšno spodbudno besedo, da bi ga podprl na tej poti.

„Hoditi je umetnost: če vedno hodimo hitro, se utrudimo in ne pridemo do konca. Če pa se ustavimo, in ne hodimo, tudi ne pridemo do konca. Hoditi je umetnost gledati na obzorje in gledati kam želim priti, pa tudi prenašati utrujenost, ki je del poti. Pogosto je pot težka. Vendar želim ostati zvest na tej poti. Obstajajo dnevi polni teme, porazov, padcev. Vendar ne bojte se porazov in padcev. Ni umetnost hoje ta, da ne pademo, ampak da vedno takoj vstanemo in gremo naprej. Dolgočasno in neprijetno pa je hoditi sam. Zato hodite s prijatelji, s tistimi, ki nas imajo radi. In to nam pomaga, da pridemo do cilja. Ne bojte se te poti!

V šoli ste imeli prijatelje, danes pa ste papež. Ali se danes še vidite s prijatelji iz osnovne šole?

Papež sem šele dva meseca in pol. Moji prijatelji so oddaljeni 14 ur z letalom. Trije med njimi so sicer prišli na obisk, drugi pa mi pišejo. Ni namreč mogoče živeti brez prijateljev. To je zelo pomembno.

A si hotel postati papež?

Veš, kaj pomeni, da se nekdo nima preveč rad? Nekdo, ki želi postati papež, sebe nima rad in Bog ga ne blagoslovi. Jaz nisem hotel postati papež.

Kaj vas je spodbudilo, da ste postali jezuit in ne škofijski duhovnik?

Pri jezuitih mi je bil najbolj všeč misijonski duh. Želel sem postati misijonar. Ko sem študiral teologijo, sem pisal generalnemu ministru, da bi me poslal na Japonsko ali kam drugam. On pa mi je z veliko ljubeznijo rekel, da zaradi bolezni na pljučih ni dobro potovati tako daleč. Bil je zelo dober, saj mi ni hotel reči, da nisem dovolj svet, da bi postal misijonar.

Želel sem oznanjati Kristusa navzven, kar je tudi naša duhovnost: ne ostati zaprti v naših strukturah.

Zakaj si se odpovedal vsemu bogastvu, ki pripada papežu, na primer lepemu stanovanju, lepemu avtu in živiš v majhnem stanovanju?

Mislim, da to ni samo stvar bogastva. Gre za mojo osebnost. Potrebo imam živeti med ljudmi. Če bi živel sam, izoliran, mi to ne bi dobro delo. Tudi en profesor mi je postavil podobno vprašanje. Jaz pa sem mu odgovoril, da gre za psihiatrične vzroke. Sicer pa tudi papeško stanovanje ni tako luksuzno.

Mislim tudi, da nam čas danes govori o veliki revščini v svetu, ki je škandal! V svetu, kjer imamo dovolj bogastva za vse, ni razumljivo, da je veliko otrok lačnih, brez možnosti šolanja. Lakota je danes krik, ki se dviga v nebo. Vsi se moramo potruditi postati malo bolj revni. Vprašajmo se: Kako bi lahko postal malo bolj reven, da bi bil bolj podoben Jezusu.

Vam je bilo težko zapustiti družino in prijatelje, ko ste postal papež?

Vedno je težko, Jezus pa ti pomaga. So težki trenutki, ko se čutiš samega, brez notranjega veselja. To so temni trenutki, trenutki notranje teme. Vendar pa je lepo slediti Jezusu. Saj potem pridejo tudi lepi trenutki. Ne mislite, da v življenju ne bo težav. Kako mislite, da boste šli naprej v težavah? Treba je iti naprej z močjo in Gospodovo pomočjo.

Kako bi dali mladim upanje v tej krizi, ki je v naši državi?

Kriza ni samo v Italiji, ampak po vsem svetu. Kriza pa ni nekaj slabega. Res nam povzroča trpljenje, vendar moramo znati brati krizo. Kaj pomeni ta kriza? Kaj moram jaz narediti, da bi izšli iz krize? Kriza, ki jo živimo je človeška kriza. Govorijo sicer, da gre za ekonomsko krizo, krizo dela. Vendar pa so vse to posledice velikega problema človeka. V krizi je vrednota človeške osebe in mi moramo braniti človeka.

V krizi je človek. Človek danes ni več pomemben. Gre za krizo osebe. Danes človek ne velja nič. Velja denar. Jezus pa svet in vse stvarstvo ni dal v roke denarju, ampak človeku. Svet je v krizi, ker je človek danes suženj. Mi ga moramo osvoboditi ekonomskih in socialnih struktur, ki ga dušijo. To je naša naloga.

A si bil kdaj na Siciliji?

Še ne.

Če boš prišel, te pričakujemo.

Poznam pa en zelo lep film o Siciliji, ki govori o štirih stolpih. Ogledal sem si lahko vse lepote Sicilije.

Sprašujem se o naši vlogi v družbi in politiki kot odraslih v jezuitskih inštitutih?

Vključiti se v politiko je dolžnost za kristjana. Mi kristjani ne moremo biti kot Pilat in si umiti rok. Politika je ena od največjih oblik ljubezni, ker išče skupno dobro. Kristjani laiki morajo delati v politiki. Rekli boste, da to ni lahko. Ni pa lahko niti postati duhovnik. V življenju ni lahkih stvari. Politika je umazana, boste rekli. Naša dolžnost je delati za skupno dobro. Pogosto je pot do tega prav politika.

Hvala, ker ste nam prinesli upanje, ko smo ga že izgubili. Naučili smo se srečati različne oblike revščine, med njimi tudi duhovno revščino. Kako lahko mladi živimo v tej revščini? Kako naj ravnamo?

Najprej bi vam rad rekel: ne pustite, da vam ukradejo upanje! In kdo vam ga lahko ukrade? Duh sveta, napuh, bogastvo. Kje pa ga najdete: v Jezusu, ki je postal ubog za nas. On nam pomaga sejati upanje. Ne moremo pa govoriti o uboštvu, če ne doživimo revščine. Ne obstaja namreč neka abstraktna revščina. Revščina je v bolnem in revnem otroku, v nepravičnih strukturah. Mladi morate ciljati na visoke ideale. Upanje pa najdete na trpečem Jezusovem telesu in v uboštvu.