VIDEO: Papež Frančišek med pridigo: Biti moramo varuhi Jezusa in Marije, stvarstva, drug drugega in samega sebe

Svet | 19.03.2013, 11:14

Na Trgu svetega Petra v Vatikanu je dopoldne potekala sveta maša ob začetku službe papeža Frančiška. Na slovesnosti ob uradnem začetku svojega pontifikata je novi sveti oče prejel zunanja znamenja papeške službe: palij in ribičev prstan. Papež je v nagovoru dejal, da samo tisti, ki služi z ljubeznijo, zna varovati.

Papež Frančišek je svoj nagovor po evangeliju osredotočil na vzor sv. Jožefa, ki je varuh Jezusa in vse Cerkve. Sveti Jožef je ljubeče skrbel za Marijo in vzgajal Jezusa. Tako varuje tudi njegovo skrivnostno telo, Cerkev. „Kako pa Jožef izvaja to varovanje: nevsiljivo, ponižno, v tihoti, vendar pa z nenehno navzočnostjo in zvestobo, tudi takrat, ko ne razume,“ je dejal sveti oče. Marijo je sv. Jožef spremljal, tudi takrat, ko ni razumel njene nosečnosti, pa tudi v težkih, veselih in vsakdanjih trenutkih njunega življenja. Sv. Jožef je to svojo poklicanost Marijinega in Jožefovega varuha po papeževih besedah živel tako, da je bil odprt za Božja znamenja, da je bil na voljo za Njegov načrt in ne toliko za svojega. „Bog ne želi hiše, ki bi jo zgradil človek, ampak zvestobo svojemu načrtu. On gradi hišo iz živih kamnov, zaznamovanih s svojim dihom“. Ker se sv. Jožef pusti voditi Njegovi volji, je še bolj dojemljiv za ljudi, ki so mu zaupani. „Pozoren je na to, kar ga obdaja in zna sprejemati najmodrejše odločitve,“ je poudaril papež. „V njem vidimo, kako s pripravljenostjo odgovarjati na Božji klic.“ Hkrati pa nam sv. Jožef kaže, da je središče Cerkve Kristus. „Ohranjajmo Kristusa v v našem življenju, da bi varovali druge in stvarstvo!“

 Poklicanost varovanja pa po papeževih besedah ne zadeva samo nas kristjanov, ampak je preprosto človeška. V svojem nagovoru nas je večkrat povabil, da naj bi varovali Jezusa, vse stvarstvo, tako da spoštujemo vse, kar je Bog ustvaril; da varujemo ljudi, tako da skrbimo za vsakega človeka z ljubeznijo, še posebej otroke in starejše ter tiste, ki so najbolj krhki; da skrbimo drug za drugega v družini: zakonca med seboj, starši za otroke in da kasneje otroci postanejo varuhi svojih staršev. Pomeni, da iskreno živimo svoje prijateljstvo. „Bodite varuhi Božjih darov! Ko človek ne izpolni te svoje odgovornosti, ko ne skrbimo za stvarstvo in za brate, srce zakrkne,“ je poudaril papež Frančišek in dodal, da so bili v vsakem zgodovinskem obdobju Herodi, ki uničujejo človekovo obličje. „Prosim vse tiste, ki imajo odgovorna mesta na področju gospodarstva in politike, vse ljudi dobre volje: bodimo varuhi stvarstva, drug drugega, ne pustimo da bi znamenja uničenja spremljala pot našega sveta.“ Da bi resnično varovali, pa moramo po papeževih besedah znati tudi skrbeti sami zase. Sovraštvo, nevoščljivost in prevzetnost mažejo naše življenje. Varovati pomeni obvladovati naša čutenja, saj prav iz srca izhajajo dobri ali slabi nameni; tisti, ki gradijo ali pa rušijo. Zato se po papeževih besedah ne smemo bati dobrote in nežnosti. Skrbeti, varovati zahteva dobroto. Sv. Jožef je močan mož, v duhu pa se mu kaže velika nežnost, ki ni znak šibkosti, ampak sposobnost sočutja in skrbi za druge. „Ne bojmo se dobrote in nežnosti!,“ je znova poudaril papež.

Zatem se je osredotočil še na slovesnost obhajanja začetka službe novega rimskega škofa, ki vsebuje tudi neko oblast. „Za kakšno oblast pa gre?,“ se je vprašal papež. Trojnemu vprašanju Jezusa Petru o ljubezni sledi trojno vabilo: pasi moje jagnjeta, moje ovce. „Ne smemo pozabiti, da je prava oblast služenje, in tudi papež mora vedno bolj vstopati v to služenje, ki ima za svoj sijajni vrh križ“, je dejal. Papež mora po njegovih besedah varovati sveto božje ljudstvo in sprejeti vse človeštvo, še posebej najbolj obrobne. „Samo tisti, ki služi z ljubeznijo, zna varovati,“ je poudaril.

Zatem pa je namenil še sporočilo upanja in dejal: „Tudi pod sivim nebom moramo videti luč upanja in mi prinašati upanje - prinašati luč in toplino upanja. Za nas kristjane je upanje utemeljeno na skali, ki je Bog. „Varovati Jezusa z Marijo, varovati stvarstvo, drug drugega in nas same. To je služenje, h kateremu je poklican rimski škof, vendar pa smo vsi tudi vsi ostali poklicani, da nas razžari upanje,“ je dejal. Ob sklepu je svojo službo zaupal Mariji in na koncu dejal: „Vse vas pa prosim: molite zame.“

Homilija papeža Frančiška ob nastopu

petrinske službe rimskega škofa na slovesni praznik sv. Jožefa

Dragi bratje in sestre!

Zahvaljujem se Gospodu, da lahko obhajam to sveto mašo, ko začenjam petrinsko službo na slovesni praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in zavetnika vesoljne Cerkve. To sovpadanje je zelo pomenljivo, je pa tudi godovni dan mojega častitljivega predhodnika: blizu smo mu z molitvijo, polno naklonjenosti in hvaležnosti.

Prisrčno pozdravljam brate kardinale in škofe, duhovnike, diakone, redovnike in redovnice in vse verne laike. Za navzočnost se zahvaljujem tudi predstavnikom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kakor tudi predstavnikom judovske skupnosti in drugih verskih skupnosti. Prisrčen pozdrav namenjam voditeljem držav in vlad, uradnim delegacijam iz mnogih dežel sveta in diplomatskemu zboru.

V evangeliju smo slišali, da je »Jožef storil, kakor mu je naročil Gospodov angel in je k sebi vzel svojo ženo.« V teh besedah je že vključeno poslanstvo, ki ga Bog zaupa Jožefu: poslanstvo biti custos, varuh. Čigav varuh? Marijin in Jezusov. To pa je varovanje, ki se potem razširi na Cerkev, kakor je to poudaril blaženi papež Janez Pavel II. takole: »Kakor je sv. Jožef ljubeče skrbel za Marijo in se posvečal veseli nalogi Jezusove vzgoje, tako varuje in brani tudi njegovo skrivnostno telo, Cerkev, ki ji je Marija podoba in vzor« (Ap. spodb. Redemptoris Custos, 1).

Kako Jožef izvaja to varovanje? Zelo obzirno, ponižno, v tihoti. Vendar pa z nenehno navzočnostjo in popolno zvestobo, tudi tedaj, ko ne razume. Od poroke z Marijo do zgodbe z 12-letnim Jezusom v jeruzalemskem templju ju vsak trenutek spremlja s skrbnostjo in vso ljubeznijo. Ob Mariji, svoji ženi, je v vedrih in težkih trenutkih življenja, na poti v Betlehem na popis in v napetih ter veselih urah rojstva; v dramatičnem trenutku bega v Egipt in v zaskrbljenem iskanju sina v templju. In potem v vsakdanjosti nazareške hiše, v delavnici, kjer je Jezusa naučil svoje obrti.

Kako živi Jožef to svojo poklicanost Marijinega in Jezusovega varuha in varuha Cerkve? V nenehni pozornosti do Boga tako, da je odprt za njegova znamenja, da je na voljo za njegov načrt, ne toliko za svojega. To je tisto, kar je Bog zahteval od Davida, kakor smo slišali v prvem berilu: Bog ne želi hiše, ki bi jo zgradil človek, ampak želi zvestobo svoji besedi, svojemu načrtu. Bog sam je tisti, ki gradi hišo, vendar iz živih kamnov, zaznamovanih z njegovim Duhom. Jožef je »varuh«, ker zna poslušati Boga, ker se pusti voditi njegovi volji, in prav zato je še bolj dojemljiv za ljudi, ki so mu zaupani. Z realizmom zna brati dogodke. Pozoren je na to, kar ga obdaja. Zna sprejemati kar najmodrejše odločitve. V njem, dragi prijatelji, vidimo, kako se odgovarja na Božji klic: z razpoložljivostjo in pripravljenostjo. Vidimo pa tudi, kaj je središče krščanske poklicanosti: Kristus! Varujmo Kristusa v svojem življenju, da bi lahko varovali druge, da bi varovali stvarstvo.

Poklicanost varovati pa ne zadeva samo nas, kristjanov, ima razsežnost, ki je še pred tem in ki je preprosto človeška, zadeva vse. To pomeni, da je potrebno varovati vse stvarstvo, lepoto stvarstva, kakor nam je povedano v Prvi Mojzesovi knjigi in kakor nam je pokazal sv. Frančišek Asiški. To pomeni, da spoštujemo sleherno božjo ustvarjenino in okolje, v katerem živimo. To pomeni, da varujemo ljudi, da skrbimo za vse, za vsakega človeka, z ljubeznijo. Zlasti za otroke, starejše, tiste, ki so najbolj krhki in ki so pogosto na obrobju našega srca. To pomeni, da skrbimo drug za drugega v družini: zakonci naj se vzajemno varujejo, potem naj kot starši skrbijo za otroke in s časom naj tudi otroci postanejo varuhi svojih staršev. To pomeni, da iskreno živimo svoje prijateljstvo, ki je vzajemno varovanje v zaupanju, v spoštovanju in v dobrem. V bistvu je vse zaupano človekovemu varovanju. To je odgovornost, ki zadeva nas vse. Bodite varuhi Božjih darov!

Kadar pa človek ne izpolni svoje odgovornosti varovanja, ko ne skrbimo za stvarstvo in za brate, tedaj dobi prostor uničenje in srce se posuši. V vsakem zgodovinskem obdobju so, žal, Herodi, ki snujejo načrte za smrt in uničujejo človekovo obličje.

Rad bi prosil vse tiste, ki so na odgovornih mestih na področju gospodarstva, politike in družbe, rad bi prosil vse ljudi dobre volje: bodimo »varuhi« stvarstva, Božjega načrta, ki je vpisan v naravo, bodimo varuhi drugega, okolja. Ne pustimo, da bi znamenja uničenja in smrti spremljala pot tega našega sveta! Da pa bi »varovali«, moramo znati najprej skrbeti zase. Pomislimo na to, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni bdeti nad lastnimi čutenji, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri ali slabi nameni, tisti, ki gradijo, in tisti, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote, pa tudi ne nežnosti!

Tukaj dodajam še eno pripombo: skrb in varovanje zahtevata dobroto, zahtevata, da to živimo z nežnostjo. V evangelijih se sv. Jožef pokaže kot močan mož, pogumen, delaven, v njegovem duhu pa se izpostavi velika nežnost, ki ni krepost šibkega, nasprotno, nakazuje moč duha in sposobnost pozornosti, sočutja, resnične odprtosti za drugega, sposobnosti za ljubezen. Ne smemo se bati dobrote in nežnosti!

Danes skupaj s praznikom sv. Jožefa obhajamo tudi začetek služenja novega rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki nosi tudi neko oblast. Gotovo, Jezus Kristus je dal Petru neko oblast. Za kakšno oblast torej gre? Trojnemu Jezusovemu vprašanju Petru o ljubezni sledi trojno povabilo: pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež, če hoče izvajati svojo oblast, vedno bolj vstopati v služenje, ki ima svoj sijajni vrhunec na križu. Gledati mora na ponižno služenje sv. Jožefa, ki je konkretno, bogato z vero, in mora tako kot on razprostreti roke, da varuje vse Božje ljudstvo in da z naklonjenostjo in nežnostjo sprejme vse človeštvo, še posebej najbolj uboge, najšibkejše in najmanjše, tiste, ki jih Matej opiše v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, ki je tujec, gol, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31–46). Samo tisti, ki služi z ljubeznijo, zna varovati.

V drugem berilu govori sveti Pavel o Abrahamu, ki je »veroval, trden v upanju proti slehernemu upanju« (Rim 4,18). Trden v upanju proti slehernemu upanju. Tudi ko se nam danes s toliko potezami riše sivo nebo, moramo videti luč upanja. Mi sami moramo dajati upanje. Varovati stvarstvo, vsakega človeka, s pogledom nežnosti in ljubezni, to pomeni odpreti obzorja upanja, to pomeni odpreti žarek luči sredi tolikih oblakov, to pomeni nositi toplino upanja! Za vernika, za nas kristjane, ki smo kakor Abraham in sveti Jožef, ima upanje, ki ga nosimo, Božje obzorje, ki se nam je odprlo v Kristusu; to upanje je utemeljeno na skali, ki je Bog.

Varovati Jezusa z Marijo, varovati vse stvarstvo, varovati vsakega človeka, še posebej najbolj ubogega, varovati sami sebe: to je služenje, ki ga je rimski škof poklican, da ga opravi. V to služenje pa smo vsi poklicani, da zažari zvezda upanja. Varujmo z ljubeznijo to, kar nam je Bog dal.

Prosim za priprošnjo Device Marije, sv. Jožefa, sv. Petra in Pavla, sv. Frančiška, naj Sveti Duh spremlja moje služenje, in vam vsem pravim: Molite zame! Amen.

papež Frančišek

Prevedel br. Miran Špelič OFM.