dr. Ivan Štuhec
Svetovni dan religij
Slovenija | 16.01.2013, 12:24
Po vsem svetu 16. januarja praznujemo dan religij. V nekaterih jezikih besede za religijo dolgo sploh niso poznali. Izvira iz latinske religio in pomeni obveza ali dolžnost. Med našimi predniki je bila religija del kulture in je uravnavala ritem življenja. V prejšnjih desetletjih pa se je to zaradi močnega posega, takrat aktualnega političnega sistema, to močno spremenilo in prerezalo dolgoletno duhovno in kulturno dediščino Slovencev.
Praznovanje izhaja iz Amerike, z željo imeti istega imenovalca v vseh verstvih
S tem se prof. dr. Drago Ocvirk ne strinja povsem, saj kot pravi: „Bi imeli v tem primeru le eno vero, kar pa, kot vemo, še zdaleč ni tako.“ Ob obeležitvi Sv. dneva religij nam je prof. dr. Drago Ocvirk še pojasnil: „Ta dan ima namen, da bi se ljudje različnih religij med seboj bolje poznali, da bi poznali verovanja drug drugega in bi zato drug z drugim bolj spoštljivo ravnali. Veste, saj to je nekaj podobnega kot vprašanje kultur oziroma jezikov. Povsem drugače se obnašamo, če smo v okolju, katerega jezik poznamo. Tako je tudi, če pridemo v kakšno versko skupnost in poznamo njihovo verovanje ter nekoliko tudi obrede, potem lahko od tega nekaj vzameš. V nasprotnem pa lahko vse skupaj izgleda nekam čudno in zlahka te ljudi preziraš. To se mi zdi najbolj pomemben povdarek.“
Na očitke posameznikov o domnevni nestrpnosti katoličanov do drugih verstev dr. Ocvirk odgovarja: „Nihče ni tako odprt do drugih verstev kot prav katoličani. Kar je čudno iz sociološkega vidika, saj je to po številu največja religija. Dejstvo pa je, da smo katoličani po vsem svetu, predstavljamo pa okrog 17 odstotkov svetovnega prebivalstva in smo zato povsod manjšina. Če hočemo preživeti v versko prularnih okoljih, kjer so močno prevladujoče druge religije, moramo biti prav mi delavci dialoga. Nenazadnje, je prav katoliška Cerkev prva religijska organizacija, ki je sprejela deklaracijo, izjavo o verski svobodi, s katero človeka in njegove pravice, postavlja nad verske resnice. Čeprav se v njih s kom razhajamo, je treba vsakogar, ne glede na njegovo prepričanje, spoštovati. S tem pa imajo mnoga verstva številne težave. Ko potujemo po svetu, vidimo, da smo prav katoličani zelo odprti do drugih religij, v primerjavi z drugimi. To lahko rečem tudi zato, ker sem o tem veliko in temeljito študiral in pisal“.
Slovenci malo molimo
O tem je za naš radio spregovoril prof. dr. Ivan Štuhec: „Družbena klima v Sloveniji ni rožnata, v prejšnjem sistemu je bilo celo prepovedano biti religiozen. V tem so posamezniki žrtve, ker se prilagodijo takšni družbeni klimi. To se nadaljuje do te mere, da so danes tudi v šolah hudi pritiski otrok nad tistimi, ki hodijo v Cerkev, kar je grozno. Netolerantnost do religioznega prehaja celo na otroke, kar je hud alarm, ki bi ga morali vzeti zelo resno. To je posledica dejstva netolerantnega, nestrpnega, neideološkega pogovora o religiji v naši družbi. Pravzaprav to sploh niso več teme, ne vemo niti, kako umestiti religijo v naš javni, družbeni prostor. Posledica je tudi drža ljudi, ki se bojijo izraziti svoje religiozno prepričanje, hkrati so tudi podhranjeni v poznavanju in doživljanju tega področja. Slovenci smo otok sredi Evrope, kjer je interreligiozni dialog močno okrnjen in znan je podatek, da smo Slovenci med tistimi narodi, ki najmanj molimo. Duhovni, religijski in molitveni svet nam je postal morda zgolj ideologija, duhovna dimenzija krščanstva, ki je prisotna v slovenskem svetu. Postavljena je tako ob rob in je tako nevidna, da je ljudje ne morejo več odkrivati, oziroma iz nje ne morejo več črpat.V tem smo v Sloveniji v zelo nezavidljivem položaju.“
