Miklavž in jubilantki na Švedskem

| 13.12.2012, 07:43 Matjaž Merljak

Čeprav v zelo okrnjenem številu, pa vendar sv. Miklavž obiskal in obdaril otroke tudi na zahodni obali Švedske. Zaradi velikega prometa v teh dneh je imel malo zamude, ampak prišel je z velikim veseljem in obdaril pridne otroke, da bi bili še bolj v ponos in veselje svojim staršem in starim staršem.

Pa še kar veliko spremstvo angelov je imel in to celo vse iz družine Zupančič. Mami Katarini in atu Jožetu, Sigrid in vsem ostalim hvala za lepo Miklavževanje in prijateljevanje.

Vedno več je naših rojakov, ki se jim številke let bivanja na severu Evrope obrnejo na ničlo, naj bo to 70 ali 80. Tako sta v zadnjem delu leta 2012 okrogli jubilej praznovali Milena Stroligo iz Jönköpinga ter Valerija Curk iz Vellinge blizu Malmö.

Milena Stroligo je ena izmed treh sester Žnidaršič, ki so pred mnogimi desetletji prispele na Švedsko, kjer so si ustvarile svoj dom in družino. Poročena je bila z Ivanom, ki se je pred nekaj leti od nje za vselej poslovil. Koliko ljubezen je okusil, posebej v času bolezni, ve samo Milena in vsi, ki so ji pomagali pri postrežbi bolnika na domu. Tudi otroka Milenca in Robert sta mami stala ob strani v času, ko je tudi ona potrebovala pomoč v nošnji lastnega križa.

Mileno poznajo rojaki iz Jönköpinga kot zvesto obiskovalko sv. maše tudi v narodnem jeziku, kot dobro pevko in kot prijazno postrežljivo rojakinjo. Kolikor more, vselej rada pomaga v župniji, kakor tudi v slovenski misiji, tudi v Vadsteni. Svoje gostoljubje izkazuje, skupaj s sestro Karolino, tudi slovenskemu dušnemu pastirju. Poznana je po skrbno obdelanem vrtu, kjer med drugim goji tudi razno lepo cvetje.

Valerija Curk iz Vellinge je ena izmed rojakinj, ki jo je slovenski duhovnik Zvone srečal že na začetku svoje poti na Švedskem. Zanimivo je, da je prvo nedeljo v septembru, ko je bilo v mestu Malmö slovo od Jožeta Drolca in sprejem za novega slovenskega dušnega pastirja Zvoneta, Valerija med sv. mašo veselo prepevala. Toda takoj po sv. maši se je zgodila nesreča - možganska kap. Tako Valerija ves čas spremlja duhovnika Zvoneta s svojo boleznijo in z vdanim prenašanjem lastnega križa.

Lučko sveta je zagledala 12. novembra leta 1932 v Idriji, ki jo nosi v srcu vse življenje. Od tam je v mesecu juniju 1959, skupaj z dvema kufroma in štirimi otroki, prišla na Švedsko, kjer je bil njen mož Jože že dve leti zaposlen kot avtomehanik. Valerija se je doma preživljala s klekljanjem, kasneje pa je bila zaposlena v mizarski delavnici. Tako ji ni bilo težko prijeti za vsakršno delo kasneje na Švedskem, saj je bila zadnja leta čistilka in kuharica v otroškem vrtcu vse do kapi leta 1993.

Da bi bila čaša trpljenja še večja, je v letih 1995 in 1996 v 11. mesecih izgubila sina Francija in moža Jožeta. V sorazmerno kratkem času pa se je za vselej poslovila od vnuka Mikaela leta 2001, od hčere Marije 2003 in od vnuka Tonija leta 2004.

Preveč je bilo, je potarnala korajžna Valerija. Kaj vse mora v življenju človek pretrpeti, čeprav, kot se Valerija rada pošali, da je vse skup ena figa. Ampak, Valerija kljub neznanskim bolečinam vztraja in daruje trpljenje za svoje, za duhovne poklice, za svetost in zvestobo v duhovnih poklicih, za vse, ki ji strežejo in ji pomagajo križ nositi, posebej tudi za sina Silvija, ki je tudi sam v veliki preizkušnji.

Dragi slavljenki, Milena in Valerija, hvala vama za zvesto hojo za Kristusom, četudi je ta zaznamovana s križem, naj bo vama in vsem v odrešenje. Bog vaju živi na mnoga, blaga leta ter da bi zmogli prinesti vajina križa na vrh Kalvarije in po njem vstopiti v srečo in slavo nebeškega kraljestva. Hvala za vso ljubezen in pozornost tudi do švedskega vagabunda.