Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče
| 19.11.2012, 15:19 Blaž Lesnik
Današnji odlomek je vzet iz Jezusovega govora o koncu sveta. Konec sveta je tema, ki je človeštvo od nekdaj fascinirala. Vsi smo priče razpadljivosti, obrabi in izginevanju stvari po eni strani, po drugi pa vidimo, kako ima življenje moč, da znova vznikne, se obnavlja, poganja in se nadaljuje.
Stvarnost, v kateri živimo, je neke vrste ples prižiganja in ugašanja ter neprestanega spreminjanja. Vprašanje, ki se zastavlja je, ali se bo to nekoč končalo? Ali se bo ves tok življenjske sile izpraznil in če se bo, kaj bo po tem? Še globlje vprašanje kot to, kaj prinaša prihodnost, pa je vprašanje, kako živeti sedanjost sedanjosti. Slednja je namreč izhodišče za to, kar prihaja.
Jezusov opis prihoda konca sveta lahko razumemo v kozmičnem, lahko pa tudi čisto v osebnem smislu. Opisuje lahko konec planeta, celo vesolja, ali pa konec človeškega življenja. V nekem smislu med enim in drugim ni velike razlike. Ugašanje življenja poteka podobno za vse, kar biva. Konec človekovega življenja pa pomeni konec stvarnosti, kot jo je posameznik videl in doživljal.
Konec življenja zaznamuje stiska. Stiska je stanje, ko ostajamo brez moči in smo ločeni od virov preživetja. Poslednja stiska, o kateri govori Jezus skozi metaforo nebesnih teles, je vstopanje v cono smrti. Sonce, ki ne daje več toplote, lahko primerjamo s telesom, ki se ohlaja. Tako kot bo otemnelo sonce, bo svetlobo izgubila tudi luna. Tako ugašajo telesni čuti. „Padanje zvezd“ lahko pomeni izgubo orientacije, zmedenost in „majanje sil“ izgubo kontrole nad samim sabo.
Ko kaže, da bo je vse končano, pa se zgodi nekaj presenetljivega. Odpre se poslednja vizija, ki ni vizija konca, temveč razodetje globlje stvarnosti, ki jo Jezus imenuje „božja slava“, glorija z drugo besedo. Poslednje prehajanje človeka ni prenehanje, temveč vstop v polnost bivanja. Ta polnost ni neka osebnostna razvodenitev, za to s svojo besedo zagotavlja ta, katerega besede nikoli ne preidejo, Sin človekov. Sin človekov pa je seveda Jezus sam.
Angele, ki se zbirajo, Sin človekov razpošlje, da zberejo njegove izvoljence iz štirih koncev sveta. To so moči, ki zberejo dobro človeka na nov način, ki ga apostol Pavel opiše z naslednjimi besedami: „Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan“ (1Kor 13:12).
Kdaj se bo vse to zgodilo? Način pripovedovanja o koncu sveta je zelo zagoneten. Da bi ga lahko razumeli, moramo imeti odprte oči in opazovati kaj se dogaja v sedanjem trenutku, kajti vse to se že dogaja, a še ni dovršeno. Vsako novorojeno življenje vstopa v dinamiko, ki jo je v svet vnesel Jezus, ponovno rojstvo, prihod konca in vstajenje v skrivnostno dovršenost v nesmrtni besedi Kristusa.
RAZMISLIVsak konec skriva v sebi nov začetek, novo priložnost. Kako se s končnostjo soočaš ti?
Nihče od nas ne more vedeti, kaj prihodnost v resnici prinaša, a vsak se lahko na njo pripravi s tem, kako živi in kako in komu zaupa. Komu si ti pripravljen zaupati svojo prihodnost?
Jezus pravi, da minejo tudi stvari, ki se zdijo neminljive, nebo in zemlja. Edina stvarnost, ki ostaja za vedno in ki je vredna zaupanja, je njegova beseda. V luči te besede vse druge stvari dobijo svoje pravo mesto. Si upaš stopiti na to pot zaupanja, ki jo je pripravil Jezus?
MOLITEV
Jezus, učitelj življenja in gospodar vsakega trenutka, naj se naučim živeti po tvojem nauku in zaupati tvojim besedam. Nebo in zemlja preideta, a tvoje besede ostajajo. Naj postanejo tvoje besede zame novo nebo in nova zemlja. Sonce tvoje besede naj prežari mojo dušo, luna, ki jo izgovarjaš, naj osvetli stvarnost prosojno in očitno, zvezde tvoje besede so gotovi koraki plesa, ki vodi iz življenja v življenje.
