Zaustavite zemljo, odhajam!

| 30.11.2012, 19:45

Leta 1988 je skupina Prljavo kazalište napisala pesem s protestnim besedilom v katerem so tudi besede: „Zaustavite zemljo, jaz grem dol.“. Zadnje čase mi ta pomenljiv refren vedno večkrat pripleše pred oči in nič drugače ni bilo, ko sem danes gledal v črno tipkovnico, ki me je silila, naj vendarle napišem kaj spodbudnega v tokratnem komentarju, v meni pa se je vse in to prav na vse kriplje upiralo, da bi sploh še kaj napisal. Zakaj? Ker me vedno bolj preveva občutek, da je zdrava pamet dokončno zapustila naše kraje in žal tudi večji del sveta, da so ušesa na glavah samo še okras in da oči ne vidijo več drugega, ampak samo še sebe.

Že bežen pogled okoli sebe kaže izkrivljeno medijsko podobo, ko tisti najbolj glasni brez sramu pišejo po nareku nekoga drugega, ali pa pišejo brez kritične distance, kar po nareku svojih opranih možgan, ali pa še to ne in pišejo kar po nareku trenutnih potreb svojega trebuha. Tako mi, ker si ne želim bolečin v hrbtu, oziroma bi rad ohranil hrbtenico celo, ohraniti neskisane možgane ter kolikor toliko zdrav želodec, ne ostane drugega, kot da ugašam vse kar načenja moje zdravje, pa čeprav za ceno čudaštva in opazk kot: „A ne veš, da je... si pa res en čudak.“

Vedno manj mi je mar, če ne vem več vsega kar se dogaja okoli mene, če se je kakšna slavna oseba tretjič poročila ali pa četrtič ločila oziroma če je ta in ta minister res rekel to in to in da bi se morali nujno odzvati na takšno provokacijo.

Pravzaprav bi za ceno zdravja res morali začeli nehati spremljati medije, ki so v veliki meri krivi za shizofreno stanje naše družbe, ki se kot shirana pregnanka opoteka in išče miru, medtem, ko je z vseh strani bombandirana s prepirom in senzacijami.

Tudi kristjani bi morali, pa čeprav za ceno kakšne izgubljene bitke in morebitnega poslabšanja trenutnega stanja, ugotoviti, kakšna je naša naloga v svetu. Morda pa je že čas, da ugotovimo, da je način delovanja v družbi, kot smo ga izbrali pred leti, napačen, da nas s podobami svet prehiteva, pa najsi posnemamo karkoli hočemo, vsebinsko pa nas, s svojo megamnenjsko mašinerijo, lahko zmeljejo kadarkoli hočejo.

Medtem, ko mahamo s Svetim Pismom in moraliziramo o branju le tega, najpogosteje spregledamo preprost nauk, posnemanje Kristusa:

- je koga silil? Ne, svojim učencem je naročil: „V katero koli mesto ali vas pridete, poizvedite, kdo je tam vreden... In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše.“ Mt 10, 11

- je Jezus svoje učence prepričeval? Ne, ko je množica odšla je najožjim mirno rekel: „Ali hočete tudi vi oditi?“ Jn 6, 67

- Je govoril učeno? Ravno obratno, vsakemu se je približal v njegovem jeziku?

- Je morda ustanavljal velike ustanove? Ko ga je: „hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem.“

Kraljestvo sveta je torej izročeno hudiču. Za kaj se torej potegujemo, ko se potegujemo za stranke, ustanove, oblast?

Tega mojega razmišljanja seveda ne gre jemati dobesedno, gre za razmislek o temeljnih rečeh, za prepih, ki mora že enkrat razpihati šentflorjansko meglo. Prosim vas, da ne poenostavljajte besed in misli iz tega komentarja. Prav poenostavljanje nas je pripeljalo v težave v katerih smo se znašli.

Za primer jahko preberete kakšnega dandanašnjih komentarjev iz katerih po večini kar vre misel, „znebimo se Janše, pa bo vse spet ok“. Bo res? Ali zadnja norost o sagi z mariborskimi radarji. Znebimo se jih, pa bo spet vse v redu. Prav ob zgodbi mariborskih radarjev lahko začutiš pravo razsežnost norosti v kateri živimo. Kako je mogoče, da v resnih medijih lahko beremo, da so ceste z radarji zdaj pravzaprav bolj nevarne, saj da ljudje pretirano gledajo v števec hitrosti. Mislim... Resno? A se hecate? Ker ljudje vozijo po predpisih, gledajo v znake in v števec, je nevarno?

Nisem zasledil, da bi se našel junak, ki bi tej zgodbi ob rob javno ter jasno in glasno povedal, da omejitev hitrosti pomeni najvišjo dovoljeno hitrost in ne najnižjo dovoljeno, ker „če voziš počasneje od tiste na znaku, si tako in tako vreden kakšnega živalskega vzdevka in tvegaš, da te kdo zrine s ceste.“

Na podlagi takšnega načina razmišljanja se lahko razvije prepričanje, da so vsi prometni znaki odveč in da bo varnost bistveno višja kar brez vseh. Ne bo več mrtvih, še nesreč ne več. In poenostavljanju kar ne bo konca, svetal zgled lahko nato preselimo še na vse ostalo zakonodajno področje.

Seveda vse ni tako črno, kot se trenutno plete po moji glavi. Bogu hvala. In tudi še obstajajo trezni časopisi in novinarji, ki kaj pametnega pripomnijo. Tudi za te hvala. In ne pozivam kristjanov, naj se spet umaknemo v katakombe, jih pa rotim, resno premislimo o načinu našega delovanja navznoter, skratka k iskrenemu pogovoru o tem, kako delujemo v svoji hiši in kako delujemo navzven, kako sobivamo z drugimi sodržavljani.

Tudi nekaj upanja še premorem. Menim, da se vsi skupaj bližamo dnu. Saj tja, do tal, bomo morali priti, če se hočemo spet odriniti proti površju. Izjem je vse manj, če celo strici stopajo iz ozadja in pišejo pisma svojim nečakom, ne pomeni drugega, kot da so potegnili še svoj zadnji adut s tem pa so stopili tudi iz sence. To pa je dobro, zelo dobro, zdaj vemo kdo je kdo in tudi kje je.

Seveda bi bilo dobro vedeti tudi še kaj drugega. Na primer:

- kako je mogoče, da se članstvo sindikata ne zdrzne ob perverzno visoki plači, oziroma mesečnih prejemkih njihovega voditelja, ki je skoraj tolikšna kot predsednika države?

- kako je mogoče, da je v praktično vseh medijih obveljala številka 30.000 protestnikov na zadnjem sindikalnem shodu, medtem ko slika z zraka jasno pričuje, da jih je bilo morda 10.000?

- kako je mogoče, da tisti isti vodja sindikatov, ki ima prek 5000 Eurov mesečnih prejemkov, lahko mirno izjavi, da so se učitelji bali podpisati pod peticijo za odstop šolskega ministra, saj naj bi jih bilo strah za svoje službe. Hmm... Dve podvprašanji: Kdo kadrira v posamezni šoli? Minister ali ravnatelj? In drugo vprašanje. Zakaj že je mestna občina Ljubljana pred mesecem dni z izletom v London nagradila ravnatelje ljubljanskih osnovnih šol?

Hja, bližamo se dnu, ali pa trenutku, ko se nam bo vsem zazdelo, da se je zemlja res ustavila. Verjetno že mora biti tako in verjetno bo to tisti „reset“, ki ga potihem vsi že kar komaj čakamo, ko bomo spet lahko začeli znova.