Mila Kačič, 5. oktober 1912 - 3. marec 2000
Slovenija Tone Gorjup
V Sneberjah se je na današnji dan pred 100 leti rodila pesnica ter gledališka in filmska igralka Mila Kačič. Svoje sledi je pustila tudi na Radiu Ognjišče, zato smo dan pred jubilejem prebirali njene pesmi in predvajali posnetke iz oddaje Naš gost, v kateri je predstavila svoje življenje, iskanja, trenutke bolečine in trpljenja ter svojo poezijo. Posvetili smo ji tudi oddajo Beremo, beremo.
Pesnici in igralki Mili Kačič so posvetili včerajšnji literarni večer v Bežigrajski knjižnici. Društvo slovenskih pisateljev pa nocoj v sodelovanju z ljubljansko Dramo pripravlja spominski večer V vsem me najdeš. Ob stoletnici rojstva Mile Kačič je pri založbi Sanje izšla knjiga Med tisoči bi te spoznala ter izbor njenih pesmi v angleškem prevodu. Ostajajo njene pesmi ... liki, ki jih je odigrala na gledališkem odru in filmih ... po njenih vrezih segajo skladatelji ...
Življenjska pot Mile Kačič se je začela 5. oktobra 1912 v Sneberjah pri Ljubljani. Oče jo je zatajil, mati pa se ji je odpovedala, zato je živela pri krušnih starših, ki so se utapljali v revščini. Kot je povedala Mila, so jo imeli radi, a ko je zvedela za prave starše in jih je kdaj pa kdaj tudi videla na daleč, se je začelo njeno trpljenje. V uteho ji je bila igra. Nastopati je začela v šoli, zatem v Marijini družbi pri Sv, Jakobu, po šestnajstem letu pa pri prosvetnem društvu Trnovo. Hitro se je uveljavila kot amaterska igralka pri Prosveti, na Ljudskem odru ter na Rokodelskem odru. Po študiju solopetja in dramske retorike je bila članica zbora ljubljanske Opere in članica Drame. Oblikovala je vrsto karakternih likov s posebnim smislom za komičnost in humor. Veliko je igrala na televiziji in v filmih, v Kurentovem lutkovnem teatru in radijskem odru.
Svoj poklic sem opravljala z največjo radostjo. Saj pride v igralskem poklicu do neštetih razočaranj. To je veliko želja, ki niso nikoli uresničene, ki ti jih nihče ne usliši ... zaradi tvojih želja te včasih žalijo, zafrkavajo ... Ampak jaz sem imela svoj poklic zelo rada.
Mila Kačič je bila tudi pesnica, čeprav sprva le zase ali za ozek krog ljudi. Po pripovedovanju je prvo pesem napisala pri šestnajstih letih. Pozneje je svoje lirične pesmi prebirala predvsem svojemu sopotniku kiparju Jakobu Savinšku; najlepše je posvetila njemu in sinu Davidu. Oba je preživela, kar je njeno bolečino še povečalo.
Ni smrt tisto, kar nas loči
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.
Svoje pesmi je objavila v zbirkah Neodposlana pisma, Letni časi, Spomin, Okus po grenkem in Minevanja. Več zbirk je izšlo po njeni smrti; umrla je 3. marca 2000 v Ljubljani.
Na Radiu Ognjišče
Mila Kačič je v prvih letih Radia Ognjišče prebirala pesmi slovenskih pesnic in pesnikov za oddajo Poezija za lahko noč, ki jo je pripravljala Berta Golob. Nihče ne ve prav dobro kako se je znašla med nami. Pripeljala jo je Ivanka Mežan. Pozneje so jo tehniki hodili iskat na njen dom in ko je končala, so jo peljali domov. Sodelovala je na proslavi prve obletnice radia Ognjišče, 31. januarja 1996 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Nastopila je tudi na 100. oddaji PRO, 27. oktobra 1996 na Vrhniki. Govorila je o domovini in med verze uvrstila tudi svojo misel:
Kako redkokdaj slišiš besedo Domovina. Kot da je ni v slovarju, kot da je nad njo anatema izrečena ... Domovina pa je dom, je počitek in zavetje za še takega izgubljenca. Je ena sama. Kakor MATI.
