Pogovor o: kje dobivam, da lahko dajem?
Slovenija Tone Gorjup
Socialni teden 2012 v središče več kot štiridesetih prireditev, ki se te dni vrstijo po Sloveniji, postavlja vprašanje Kdo daje, kdo prejema? S tem želi spodbuditi zavestno razmišljanje in spraševanje o sodelovanju med generacijami. Tudi na Radiu Ognjišče smo sredino oddajo Pogovor o pripravili v sozvočju z njim. V studiu smo gostili Katjo Ban iz skupine mladih mamic, organizatorko prostovoljstva Alenko Oblak in voditelja Socialne akademije Mateja Cepina. Za izhodišče smo vzeli dajanje in prejemanje v družini ter drugih bivanjskih okoljih od službe do prostovoljnih pobud.
Ko gre za življenje, smo vsi najprej prejemniki. Po drugi strani pa vsako delo, ki ga opravljamo predpostavlja dajanje, podarjanje. Prvi prostor tega podarjanja in prejemanja je družina. Katja, ki je trenutno mati in žena, po svojih besedah največ daje otrokom in potem še možu. Otrokom daje zgled s komunikacijo in odnosom, ki ga živita z možem, z vsem svojim delovanjem, s svojo osebnostjo. Tudi takrat, ko se jim morda ne daje, oni jemljejo. Seveda tudi dajejo, vendar v zgodnem obdobju materi vzamejo vse, kar ona v svojem bistvu je. Črpajo od matere, od očeta ... in zatem še iz njunega odnosa. Katja v družini daje tudi svoje talente, trud, delo ... vse to pa prekriva ljubezen. Možu včasih daje tudi s tem, da se umakne; tako mu da možnost, da je sam s sabo, z otroki. Obenem se trudi biti njegova dobra polovica, ga izpolnjuje tam, kjer mogoče njemu kaj manjka, in obratno. Tako je krog dajanja in prejemanja sklenjen.
Da bi lahko dobivali in dajali, je nujno, da znamo „sprejemati“: sprejemati sebe, sprejemati druge. Odkriti ali bolje začutiti je potrebno medsebojno odvisnostjo. Spraševali smo se kje prihaja do medsebojne bogatitve, kje nastajajo napetosti? Matej je opozoril na „komunikacijo“, ki je jedro tega, da sploh sobivamo, ki omogoča sodelovanje. Kot je dejal, so zato letošnji socialni teden, ki so ga posvetili sodelovanju med generacijami, naslovili Kdo daje, kdo prejema. S tem naslovom so želeli tudi „provocirati“. Namreč vsaka generacija se počuti, da več daje kot prejema. Mladi rečejo mi tako ne bomo nikoli imeli pokojnin, brezposelnost je največja med nami, služb ne bo... Starejši rečejo: celo življenje smo garali, zdaj nam pa še tiste borne pokojnine jemljete ... Srednja generacija pravi: mi edini dajemo v državno blagajno, drugi samo jemljete iz nje ... Vsi pravzaprav čutimo, da več dajemo kot prejemamo. S temo letošnjega socialnega tedna so želeli pokazati prav to. Ni smiselno, da se tako počutimo, pravi Matej, ampak poskrbimo za to, da bomo čim več dajali in čim več prejemali; da bo ta krogotok med ljudmi čim močnejši.
Alenka je med drugim razmišljala o sobivanju v razširjeni družini. V njej so otroci, pa starši in stari starši, ki so včasih živeli blizu drug drugemu. Danes stari starši pogosto niso več tako blizu, ampak živijo v drugem kraju. Zato se ta prenos med generacijami, ki je bil včasih samoumeven, izgublja. Alenka meni, da bi morali zato iskati nove oblike povezanosti; najti načine, kako uresničevati in ohranjati to sobivanje. To medgeneracijsko sodelovanje je namreč, kljub drugačnim razmeram, tudi danes pomembna vez družbe. Na ta način razumemo tudi življenje: smo otroci, imamo starše, in stare starše, ki so stari kot „zemlja“ ... Prav v tej razširjeni družini izkusimo, da smo vsi del življenja ... tudi nekdo, ki je star osemdeset let, ne živi brez razloga ... Vsi smo del življenja in nujno je, da znamo skupaj „funkcionirati“. Sprejeti je treba tudi to, da se vloge spreminjajo. Ta izziv sobivanja ni vezan samo na medgeneracijsko sobivanje ampak na kakršno koli sobivanje je še poudarila Alenka.
Spraševali smo se tudi, kaj vse je potrebno za kakovosten odnos, pa naj gre za dajanje ali prejemanje, za starejše ali mlajše? Pozornost, odprtost za drugega, spoštovanje, sodelovanje, iskanje skupnih rešitev, dialog, potrpljenje, odgovornost ... Če želite zvedeti še kaj več, prisluhnite „Pogovoru o!“
