65 let v Argentini

| 14.08.2012, 07:14 Matjaž Merljak

Pomlad leta 1945 je bila tragična za slovenski narod. Poleg drugih posledic (vzpostavitev komunistične diktature, množični poboji …) je moralo rodno domovino zapustiti tisoče rojakov, ki so hoteli ohraniti življenje in svobodo, in čez noč postali begunci, brez domovine in brez pravic. Zatekli so se predvsem v Avstrijo, pod angleško vojaško okrilje, ali v Italijo, kjer so bili ameriški zavezniki; nekaj pa jih je bilo raztresenih po Nemčiji in Franciji. Begunska taborišča so bila njihov začasni dom.

Kmalu je postalo jasno, da ni možen povratek v zasužnjeno domovino in da tudi v Evropi za njih ni mesta. Osrednji begunski odbor, ki je deloval v Rimu pod vodstvom ministra Mihe Kreka, je skušal koordinirati preselitev. Razposlal je v razna taborišča prijavne listine, kamor je vsakdo lahko napisal svoje želje glede naselitve in kako se misli preživljati v tujem svetu. Velik del beguncev preselitve še ni jemal resno. A stvarnost je kruto narekovala pot v svet.

Vremena slovenskim beguncem niso bila mila. Minister dr. Krek in duhovnik Jože Košiček sta obiskovala razna diplomatska zastopstva. Južna Afrika in Kanada sta se zanimali le za zdrave mlade delavne moči, zlasti strokovnjake. Z Avstralijo se je dogajalo nekaj podobnega. Stroga vselitvena zakonodaja Združenih držav ni dajala nobenega upanja, da bi se tja lahko preselila vsa slovenska begunska družina.

Dr. Krek je tako začel pogajanja z zastopniki latinskoameriških držav. Pozitivne odgovore je odbor dobil od republike Santo Domingo, Venezuele, Kolumbije, Brazilije in Argentine. Nadškof msgr. Cortese, ki je bil nad 20 let nuncij v raznih južnoameriških državah, jih dobro poznal in je sodeloval z izseljenskim odborom, je že skoraj na smrtni postelji svetoval Argentino.

Meseca marca 1946 se je dr. Krek obrnil na slovenskega izseljenskega duhovnika g. Janeza Hladnika s prošnjo: pomagajte nam v Argentino. Ta mož je razumel položaj in se z njemu lastno vnemo vrgel v delo. A delo je bilo zamotano in dolgo brez uspehov. Oktobra tistega leta mu je priskočil na pomoč njegov znanec, tedanji argentinski minister za zdravstvo dr. Ramón Carrillo. In res, 20. novembra je g. Hladnik imel znano avdienco pri predsedniku generalu Peronu. Opisal mu je položaj in bistvo slovenskih beguncev in od njega prejel odrešilni odgovor: »Jaz hočem, da ti ljudje pridejo v Argentino«. Poseben dekret je na široko odprl vrata Argentine 10.000 Slovencem, brez omejitve glede starosti, delovne moči, družinske sestave in celo zdravstvenih pogojev.

Dela pa s tem ni bilo konec, ampak se je šele začelo. In koliko ga je bilo! Sestava posebne komisije »Comisión Social Eslovena« ki je delovala v Rimu in bila posrednica med begunci in argentinskimi oblastmi. Iskanje prevoznih sredstev za tisoče ljudi, ki niso mogli prevoza plačati. Doseči, da so mogli Slovenci potovati s potnimi listi Rdečega križa in pozneje IRO, Organizacije Združenih narodov za begunce. In še in še.

Medtem so po vseh taboriščih delovale podružnice Socialnega odbora in sestavljale sezname po 500 oseb na vsakem. Sredi novembra 1946 je bil namreč dan poziv za prijavo in v dobrem mesecu je bil, kljub nasprotovanju nekaterih angleških uslužbencev, popis izvršen. Večina beguncev je upoštevala možnost naselitve v Argentini in je zato evidentirana na teh seznamih. Kdor je prej dobil možnost izselitve v bolj zaželene države (ZDA, Kanada, Avstralija) je odšel tja. Končno se je v Argentino usmerilo kakih 6.600 rojakov. Ti seznami se danes nahajajo v osrednjem arhivu društva Zedinjena Slovenija, in pričajo o sivih dneh odločanja za pot po svetu.

V decembru 1946 sta v Argentino prispela, kot neke vrste oglednika, duhovnika Jože Košiček in Tone Grčman. Z g. Hladnikom sta se dogovorila o raznih podrobnostih vselitvenega dela, in se nato vrnila v Rim. Istočasno je bil ustanovljen Klub slovenskih beguncev. V teku leta 1947 so že začele prihajati manjše skupine. Do konca tega leta zapiski beležijo, da se je v buenosaireškem pristanišču izkrcalo 89 slovenskih beguncev. Srečali so se s težavami jezika, stanovanja, dela. Vživeti so se morali v popolnoma neznan svet, ki pa jim je na široko odprl roke in srce. Od tega poteka 65 let.

21. januarja 1948 je prispela prva množična skupina: ladja Santa Cruz s 300 slovenskimi begunci. 1. januarja 1948 je bivši narodni poslanec Miloš Stare že začel izdajati list Svobodna Slovenija, še kot štirinajstdnevnik. 25. januarja pa je bilo v prostorih župnije sveta Julija, na cesti Víctor Martínez 50 v Buenos Airesu, ustanovljeno Društvo Slovencev. Temelj je bil postavljen, čvrst in trdno zakopan, saj po 65 letih naša skupnost še živi in še deluje, v prid stari in novi domovini.