Slovenske zdraharije

| 25.07.2012, 15:29

Ideološke razprtije in sovraštvo, ki smo mu ponovno priča v zadnjem času, hromi slovensko družbo in dokazuje, da se iz svoje zgodovine nismo pripravljeni čisto ničesar naučiti. Kaj je vzrok tej nacionalni zadržanosti? Je izhod iz histeričnega ukvarjanja s samim seboj sploh izvedljiv?

Kratkotrajna razjasnitev

Pred slabim letom sem bil močno »zaskrbljen« zaradi stanja slovenskega duha. Klasične ideološke teme so se kar naekako poniknile, vel je celo nek veter, ki je naznanjal, da je brezplodno kreganje glede druge svetovne vojne in odpiranje ideoloških tem nespodobno, da je več kot šestdesetletni odmik od usodnega bratskega spora dokončno odplaknil neskončna preigravanja o naših in vaših. Še bolj presenetljiva je bila predvolilna kampanja pred predčasnimi volitvami, kjer se prvič v samostojni Sloveniji ni omenjalo medvojnih in povojnih tem: nič Rožmana, domobrancev, revolucije … Spraševal sem se, če se bomo res tako z lahkoto odrekli nacionalnemu hobiju – neskončni razpravi o drugi svetovni vojni – temi, o kateri je večina prebivalcev Slovenije prepričana, da ve čisto vse in mora to svoje »znanje« vtepsti v glavo nerazumnim ideološkim zaslepljencem na drugi strani.

No, ni bilo treba dolgo čakati. Oče naroda je v zibelki slovenstva zahrumel: »Hlapci!« in narod se je zbudil iz dremeža ter ponovno našel svojo lastno pot. Novice so zopet polnili članki o rdeči zvezdi, dosežkih, ki so nam jih prinesli naši leta 1945, praporščakih. Študentje pred parlamentom berejo predpisano čtivo, ljudje pa spletne forume veselo polnijo s svojim poznavanjem zgodovine. Glavni duhovni akterji naroda so zopet postali osiveli starci, ki svoje blodnje, sovraštvo in fobijo uspešno prelivajo na naslednje generacije.

Zakaj smo takšni kot smo?

Kot narod smo res neverjetni. Kljub vsej tragiki in teži dogodkov druge svetovne vojne in komunističnega totalitarizma po njej je nerazumljivo, s kakšno strastjo in vnemo vedno znova razpravljamo o tej temi. Nismo pripravljeni prisluhniti tragičnim zgodbam ljudi z različnih strani, nismo sposobni minimalne empatije in sočutja. Razprava o razumevanju tragike tistih dogodkov se vedno znova sprevrže le v iracionalno neargumentirano vročično pljuvanje in pri tem se čutijo poklicani predstavniki vseh slojev in starosti.

Kaj nas žene k temu histeričnemu ukvarjanju s tistimi usodnimi in tragičnimi dogodki? Je to destrutivni gen, ki se kaže v slovenski samomorilnosti? Je to ekskluzivizem, ki se je razrastel v tridesetih letih in po vojni utelesil v partijski diktaturi, ki je neprestano iskal notranjega sovražnika, tako da je to početje zadobilo patološke razsežnost? Je to maščevanje nad »narodnimi izdajalci«, ki si ga je partija po vojni kot večni program s krvjo vžgala v srca, kot je zapisal Tone Seliškar? Je to potlačeni strah, ki veje kot neskončno sovraštvo do žrtve? Je to dejstvo, da sebi in drugim ne moremo odpustiti lastnih grehov? Je to zakoreninjena kontinuirana vzgoja za upor proti nečemu? Je to zgolj politično izigravanje in manipuliranje z ljudmi?

Bomo takšno stanje sploh kdaj zmogli preseči?

Za začetek bi bilo nujno, da bi si končno priznali, da je slovenski narod v tistih časih popolnoma odpovedal in razočaral! Da je rezultat druge svetovne vojne in revolucije en velik poraz za celotni slovenski narod! Da si spoštovanje in dostojanstvo zaslužijo vse žrtve, ne glede na to na kateri strani so padle. Prevladati bi moralo soglasje, da je povsem nespodobno in nedopustno, da sodbo o tistih časih oblikujejo neposredni akterji tistega časa ali njihove oporode. Prav ponižujoče in nehigienično je, da se preko medijev npr. stalno posredujejo umotvori in patološko sovraštvo Janeza Stanovnika, človeka, ki je bil osebni tajnik Edvarda Kardelja v času najhujših revolucionarnih zločinov. Tematiko tistega obdobja bi morali očistiti ekskluzivizma in črno-belega poenostavljanja, obravnavati bi ga morali z veliko mero občutljivosti in sočutja do vseh tragičnih zgodb, z razumevanjem do vseh, ki jih je ideološko stoletje in »nečisti čas«, kot se je izrazil pesnik, potegnil v kolesje nasilja. V ospredje bi morale priti usode in zgodbe posameznikov, saj lahko le skozi njihovo čutenje, upanje, strah in negotovost, razumemo kompleksnost in težo tistega časa. Takšna zgodovina pa vsekakor ni in ne more biti triumfalistična in izgubi naboj, s katerim bi streljali vse povprek.

Že zdavnaj bi bil čas, da bi zaprli poglavje o bratomorni vojni in se oprli na tvorne elemente slovenske zgodovine in začrtali smernice za prihodnost. Tako se lahko le strinjamo z besedami Draga Jančarja, ki jih je zapisal že pred dobrim desetletjem, a so še vedno povsem aktualne: »Vizija, ki vodi prihodnost spet kot dolgotrajen boj, ki se bo končal z zmago »naših« in z »njihovim« porazom, seveda ni nobena vizija, prav to je tista odsotnost smisla, ki bi naj napolnjeval obstoj demokracije in tolerantne države. Današnje družbe ne more več voditi tista energija, ki jo je pomagala vzpostaviti, namreč energija iz zanikanja, energija proti nekomu, ampak energija iz ustvarjalnosti, ki je prav tako navzoča v vsem slovenskem dvajsetem stoletju in je odločitev za nekaj.«