21 let države

Komentarji | 13.07.2012, 14:50

Ob priliki katoliškega shoda v Nemčiji sem se v devetdesetih letih srečal tudi z nemškim kanclerjem Kohlom. V pogovoru je zatrdil, da je krščanska demokracija Evrope bistveno pripomogla k priznanju Slovenije in omenil kolega Aloisa Mocka, takratnega avstrijskega zunanjega ministra. Oba imata pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije, čeprav se krščanski izvori teh vplivov v slovenski zavesti zanemarjajo ali celo spregledujejo. Ne pozabimo seveda tudi na prizadevanja dr. Alojzija Šuštarja in Svetega sedeža ter evropskih škofov.

Človek se sprašuje, kako da nekateri slovenski politiki še zdaj ne razumejo, kaj je državniška drža, dostojnost in diplomacija. Večina držav sveta prireja poleg proslav tudi verske slovesnosti, ki pomenijo vrhunec in globino vsebine njihovih praznikov. Politiki se praviloma teh slovesnosti udeležujejo ne glede na svojo svetovnonazorsko ali politično pripadnost. V uglajenih demokracijah tudi vedo, kaj sodi na proslave in kaj ne. Letošnje praznovanje in državna proslava brez zvezd spet dviguje – po nepotrebnem - prah med politiki in tudi ostalo javnostjo. Sicer imamo tudi praznik OF z vso njegovo historično slavo in problematičnostjo vred. Tudi sama zvezda najbrž ni tak problem, kot nepripravljenost tistih, ki se je oklepajo, da bi iz ločevalnega in razredno-sovražnega znamenja iz nje napravili narodno in človeško spravno znamenje sodelovanja in ustvarjalne prihodnosti. Tega si želijo predvsem mladi in vsi bi si morali prizadevati, da se bodo vse dejavnosti od politike, gospodarstva pa do kulture in znanosti usmerile na to pot v blagor nas vseh. Tako bi lahko vsi pripomogli, da se država osvobodi tiranstva, ki ga simbolizira zvezda, ki nam je prinesla revolucijo in vojno proti Sloveniji, čeprav je za marsikoga bila tudi simbol slovenske samostojnosti, a so jo drugi izkoristili za tiranstvo nad narodom.

V tej smeri bi bilo dobro, da bi vsi govorniki na državnih proslavah s svojimi nastopi dali slovesnosti ustrezen ton, ki usmerja v preseganje preteklih delitev – žal v imenu simbola zvezde – v sodelovanje za reševanje kriznih razmer. Krize pa ne moremo reševati brez vrednot ali celo ne-vrednotah kot so laž, nespoštovanje življenja in lastnine ter prevare.

Zato ne pozabimo na vlogo slovenskih kristjanov, doma in po svetu, ki so vztrajali v krščanski drži, ko je revolucija izvedla prevrednotenje vrednot. Pričevalci so zato dali tudi svoja življenja. Lambert Ehrlich, eden največjih Slovencev, je s slovensko izjavo leta 1941 in spomenico Italijanom leta 1942 pričeval za vero in domovino in to je bil vzrok njegove ustrelitve pred sedemdesetimi leti. Podobno profesor Filip Terčelj, ki so ga najprej internirali Italijani potem pa sta s Francem Krašnjo, župnikom Sorice in Davče, ker sta se zavzela za tako imenovane »nemške kmete« v Davči, to svojo krščansko držo plačala 7.1. 1946 z nasilno smrtjo.

Za zvestobo tej domovini so si prizadevali zavzeti kristjani s svojo pokončno držo. Eni so to plačali s krvjo, drugi z izgonom iz domovine tretji z takimi ali drugačnimi šikanami in označbami kot neljudje ali razredni sovražniki. Mnogi so žal tudi klonili, izdajali in sodelovali. So pa kristjani dali tudi politično svoj prispevek, saj je stranka s krščanskim imenom dobila največ podpore med Slovenci. Lahko je tudi takoj prevzela mednarodno povezavo, saj je Slovenska ljudska stranka v zdomstvu pred političnimi spremembami omogočila povezave s evropskimi in svetovnimi sorodnimi strankami. Tako je pred spremembami prišlo do sestanka v cistercijanskem samostanu Stamsu na Tirolskem, kamor se je pred revolucionarnim nasiljem leta 1945 zateklo več slovenskih patrov iz Stične. Na omenjenem sestanku so vidni slovenski osamosvojitelji dobili prve politične smernice in podporo pri slovenskih politikih iz zdomstva.

Kriza, v kateri se nahajamo je posledica omalovaževanja in teptanja temeljev, ki so nam jih posredovale krščanska in druge religije. Tudi danes ne moremo mimo zlatih pravil življenja, ki so nam jih odprle religije in najboljša izročila človeštva. Človeka, zaznamovanega z protislovji in krizo sodobnega sveta, pri nas še dodatno bremenijo usedline polpreteklosti, ki nas je razdelila, nam porezala korenine in nas naredila za sovražnike. Zato smo si na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani zadali kot prednostno nalogo poglabljati in utrjevati spravne procese. Zavedamo se , da je pot zahtevna in težka. Zato bi bilo dobro, da tudi Zveza borcev NOB, če je njen glavni namen slovenski narod in njegova svoboda, iz revolucionarnih simbolov preide na sodelovanje in spravo. Naj išče pota dialoga tudi z Novo slovensko zavezo in skupaj naj omogočita politiki, da bo razbremenila prihodnje rodove preteklih travm. Pokopljimo dostojno vse svoje mrtve in dajmo dostojen grob in spomin tudi tistim, ki so jim vzeli ne le življenja pač pa tudi imena in njihova pokojna telesa pometali v brezimne temine, rove in rudnike. Ali se ne bi še živeči člani NOB pred narodom dostojno odkupili za svoja pretekla dejanja tudi s tem, da povedo resnico o tem in sebi in drugim omogočijo mir, spravo in odpuščanje. V okviru teh prizadevanj je potekalo tudi predavanje enega vidnih sodobnih teologov in humanistov Hansa Künga v Mariboru in ustanovitev Svetovnega etosa Slovenija. Člani si prizadevamo, da bi na podlagi etičnih izročil danes vsi ljudje ne glede na svoje svetovnonazorsko in religiozno pripadnost našli skupni jezik za reševanje perečih vprašanj sodobnega človeštva. Ne razdvajanje, pač sodelovanje na temeljih človečnosti je pot iz krize in upanje prihodnjih rodov.