Počitniška reportaža - 5. del

Radijski utrip | 29.06.2012, 09:40

Ko pospraviš prtljago v kovček in se odpraviš domov, je za nekatere konec počitnic. Mi smo jih le nadaljevali. Dve veliki mesti in tri svetišča v treh različnih državah, ki človeka prevzamejo - vse to nam je prinesla tridnevna pot domov. Najprej bazilika Svete družine svetniškega kandidata Gaudia. Zatem je bila na vrsti Marijina romarska cerkev med gorskimi vrhovi na zahodu Alp, ki podobno kot Svete Višarje na vzhodu te najmogočnejše evropske gorske verige vabi v duhovne višave. Nazadnje smo se ustavili še pri Mariji Pomočnici v mestu, ki ga poznamo po Fiatovih avtomobilih.

Po zadnjem zajtrku v hotelu Gran Duque, v katerem smo imeli pet nočitev, smo se namestili po avtobusih in se poslovili od počitniškega naselja Marina d'Or. Med potjo do Barcelone smo v jutranjem soncu znova občudovali bujno zelenje na levi in desni ter polja pomarančevcev, ki so jih po prihodu v Kastilijo zamenjali vinogradi. Pred prihodom v prestolnico te španske pokrajine nas je v daljavi na levi pozdravil greben zašiljenih vrhov gorovja Montserrat. Naj južnem pobočju stoji star benediktinski samostan z baziliko, v kateri domuje "črna Marija", ki je zavetnica Katalonije. Nekateri so se spomnili na prve radijske počitnice v Španiji, ko smo obiskali to svetišče. Nato smo že iskali najbližjo pot do svetišča Sagrada familia, ki privablja številne obiskovalce Barcelone.

Sagrada Familia - svetišče Svete družine

V bližino svetišča, kjer smo imeli v soboto, 23. junija, sveto mašo, smo se pripeljali po aveniji Diagonal. Ob njej so se drug za drugim ustavljali avtobusi, iz katerih so izstopali romarji in turisti. Čeprav Sagrade Familie še ni bilo videti, je lahko vsakdo slutil, kje se nahaja, saj smo se vsi pomikali v isto smer. Po desetih minutah smo prispeli na trg pred svetiščem, ki ga je pred 130 leti začel graditi arhitekt Antonio Gaudi. Po dolgih desetletjih še ni končana in gradbeni odri z žerjavi ob straneh pričajo, da ena največjih znamenitosti še nima dokončne podobe. Zunanji izgled svetišča te popelje v svet, ki ne diha povsem z ostalo Barcelono. Dvigne te v višave, v nadčasnost ... In ko se začneš sprehajati po številnih figurah, ki krasijo razgibane stene, pročelja in množico zvonikov, ki kipijo v nebo, se ti zazdi, da obračaš liste Svetega pisma. Prebiraš zgodbo o stvarjenju, o Jezusovem rojstvu, o njegovem trpljenju in poveličanju ... Nazadnje se zaveš, da si v množici ljudi, med katerimi vsak drugi ali tretji pridno pritiska na sprožilec fotoaparata. Pogledaš, če je denarnica še na svojem mestu, in z množico nadaljuješ pot mimo stojnic, kjer ti ponujajo vse mogoče.

Obiskovalci Sagrade Familie običajno čakajo pol ure in več, da lahko vstopijo v svetišče. Pri tem morajo skozi kontrolne točke, kjer varnostniki preverijo vsakega posebej. Ker smo imeli mašo v kripti bazilike, so nas spustili v notranjost svetišča pri posebnem vhodu. Na začetku bogoslužja nas je v imenu rektorja pozdravil starejši duhovnik in z žarečimi očmi omenil, da je bil pred leti v Sloveniji. Prostor, v katerem je med drugim tudi Gaudijev grob, smo napolnili s pesmijo in molitvijo za zakonce, za družine, za našo radijsko družino ... Visoko nad nami so medtem hodili obiskovalci svetišča ter se občasno ozirali na množico, zbrano pri sveti maši. Po blagoslovu smo še mi odšli v mogočno ladjo svetišča. Pomikali smo se skozi gozd stebrov, ki kipijo v nebo. Na razgibane stene, kjer ne najdeš večje ravne ploskve, z vseh strani pada svetloba. Čeprav se je skozi prostrano svetišče valila množica vernikov in turistov, si lahko hitro našel kotiček za osebno molitev, ne da bi te motil vrvež v daljavi.

Ko je bil Gaudi, da ga zdaj želijo imeti za svetnika? Preprost vernik, ki je arhitekturo razumel kot življenjsko poklicanost, sodelovanje s Stvarnikom. V njegovem svetišču zaslutiš, da je Bogu res želel dati to kar je najboljše in najlepše. Pri tem ni skoparil. Nehote sem se spomnil na Plečnika, ki je živel in delal pol stoletja za tem španskim arhitektom. Tudi pri njem je v vsaki svetilki, kljuki ali okrasku na stebru mogoče zaslutiti stremljenje k popolnosti. Če je zunanjost Gaudijevega svetišča kakor Sveto pismo, se notranjost razodeva kot katekizem, v katerem odrivaš verske resnice, spoznavaš zakramente in se učiš moliti ... Razmišljanje je prekinila znana Marijina pesem, ki pa kljub številnim glasovom ni povsem preglasila vrveža množice, ki se je pomikala sem in tja po svetišču. Od nekod je prišel duhovnik, ki nas je pozdravil pri maši, in nas peljal do velikih bronastih vrat, ki so predstavljala evharistijo. V zgornjem levem vogalu je bil zapisan Očenaš v kastiljščini, vsa ostala površina pa s prošnjo "daj nam danes naš vsakdanji kruh" v skoraj vseh jezikih sveta, tudi v slovenščini. Z roko nam je pokazal, kje.

Po Franciji

Sredi popoldneva smo bili spet v avtobusu in nadaljevali smo pot navzgor ob Costa Bravi proti francoski meji. Nekateri so v spominu podoživljali počitniške dneve v Santa Susanni leta 2007. Kmalu zatem, ko smo v daljavi zagledali del obzidja starodavne Girone in pozneje še Figueresa, Dalijevega rojstnega mesta, ter obronke Pirenejev, je bila Španija za nami. Tudi na francoski strani so na levi in desni za nami ostajali vinogradi. Spomnili smo se na Lurd, na slovenske romarje romarje, ki so se v organizaciji bolniške župnije pod vodstvom Mira Šlibarja pridružili vsakoletnemu romanju škofij Furlanije in Julijske krajine ter se v teh trenutkih bližali Franciji z italijanske strani.

Na poti do Marseilla so nas med drugim presenetila riževa polja ob izlivu reke Rhone. Ko se je dan nagnil na večer, smo se približali najstarejšemu pristanišču na francoski obali. Ustavili smo se v predmestju, kjer so nam postregli s "hitro" večerjo in se zatem odpeljali vsak do svojega hotela. Čeprav nismo imeli v načrtu večernega ogleda mesta, smo se zapeljali skozi več znanih ulic, da smo prišli na cilj. Po naključju ali pa tudi ne, so ga nekateri dosegli šele opolnoči. Noč je hitro minila in prebudili smo se v nedeljsko jutro. Iz Marseilla smo se napotili skozi Provanso proti mestu Gap. Prostranih polj sivke, o katerih smo sanjali, žal nismo videli. Z njimi bi se srečali, če bi šli naravnost proti Nici, mi pa smo krenili na sever. Tako pa smo počasi vstopali v hribovite predele Provanse in kmalu zagledali visoke vrhove še oddaljenih Alp. Tu smo občudovali še zadnja polja, velike nasade sadnega drevja, predvsem pa gorske reke, jezera, gozdove in vrhove hribov, ki so počasi prešli v prave gore. Vrhovi so zamolkli, brez skalne beline, s katero se ponašajo slovenske Alpe, pobočja z jasno določenimi rastlinskimi pasovi, a manj razgibani in strmi kot pri nas. Sredi tega višavja smo sredi dneva zagledali Marijino božjepotno svetišče, kamor se že več kot sto petdeset let zgrinjajo romarji.

La Salette

Marija si je izbrala za svoj dom kraj visoko med gorskimi vrhovi, kjer ti zapoje srce. Na podobni višini so na primer naše Svete Višarje. Po tratah, kjer se pasejo ovce in koze, je bilo polno junijskega gorskega cvetja, ki bogato medi in prijetno diši. V te kraje pred njenim prikazanjem ni zašlo prav veliko ljudi. Tu je z žalostjo v srcu prosila, naj ljudje prenehajo preklinjati, naj najdejo vsaj nekaj časa za molitev in naj spoštujejo nedeljo. Marijino svetišče in romarski dom poleg njega sicer nista umetniški biser, vendar služita svojemu namenu. Notranjost te s svojo preprostostjo vabi k zbranosti. To smo občutili tudi med nedeljsko sveto mašo. Verjetno pa so bili za vse najdragocenejši trenutki, ki smo jih posvetili osebnemu srečanju z Bogom in Nebeško Materjo v cerkvi ali pa v svetišču gorskega sveta, ki nas je obdajal.

Pot z Marijine gore smo nadaljevali po gorskih dolinah, ki so nas pripeljale v Grenoble, mesto, ki ga z vseh strani obdaja hribovje. Tudi preostali del poti po Franciji so nas na levi in desni obdajale gore, ob cesti pa reklamni napisi, ki so vabili v znana smučarska središča od Albertvilla do Val d'Isera. Reke so postajale vsebolj deroče in bistre, ko smo se približali vhodu v predor Frejus. Na drugi strani se je pred nami odprla senčna dolina - Italija.

Sveti Janez Bosko in svetišče Marije Pomočnice v Torinu

Spet je bil večer, ko smo se približali Torinu. Namestili smo se vsak v svojem hotelu, povečerjali in odšli k počitku. Zadnji dan poti domov smo se še enkrat zbrali skupaj na kraju, kjer je sveti Janez Bosko postavil temelje redovni družbi, ki se posveča vzgoji mladine in skrbi za brezdomce. Na obisk tega kraja smo se pripravili z ogledom filma o življenju in delu tega svetnika. Zadnjo sveto mašo na 10. radijskih počitnicah v baziliki Marije Pomočnice smo začeli s petjem slovenske himne, saj je bil 25. junij dan državnosti. Topla in za mnoge kar domača notranjost svetišča nas je sprejela v svoj objem. To so bili trenutki zahvale Bogu, Nebeški Materi, organizatorjem počitnic in vsem, ki so se jih udeležili. Čeprav v glavnem oltarju kraljuje slika Marije Pomočnice, se je po maši večina zaustavila še pri stranskih oltarjih, kjer počivata sveti Janez Bosko in Domnik Savio. Nekateri so šli še do prehoda, v katerem je kopija "torinskega prta". Gre za bel lanen prt, v katerem je odtisnjeno na mnogih mestih ranjeno človeško telo, hranijo ga v torinski stolni cerkvi. Sprehodili smo se še do središča mesta, v katerem so bivali Savojski kralji, danes pa je znan predvsem po avtomobilski industriji znamke Fiat.

Sredi popoldneva smo zapustili prestolnico Piemonta in se po avtocesti odpeljali proti Sloveniji. V slabi uri smo prišli do odcepa za Genovo in zatem v smeri Milana nadaljevali pot, ki smo jo prevozili že prvi dan počitnic. Ure do doma smo napolnili s petjem, pripovedovanjem šal, opisovanjem doživetij na teh in prejšnjih počitnicah, nekateri pa s počitkom, ki ga v zadnjih dneh ni bilo na pretek.

Hvala Bogu, voznikom, vodnikom in vsem, ki so bili zraven, za vse!