VIDEO: Radio Ognjišče in Slovenska Karitas pri misijonarjih v Ruandi in Burundiju

Slovenija | 01.05.2012, 00:52

Slovenska Karitas je marca letos povabila našo radijsko hišo, da se pridruži potovanju v afriški državi Ruando in Burundi, kjer delujejo slovenski misijonarji Jože Mlinarič, s. Bogdana Kavčič, s. Vesna Hiti in s. Anka Burger. Želeli smo se seznaniti z njihovim delom in preveriti, kam gre denar slovenskih darovalcev. Na potovanje smo se odpravili Alen Salihović (Radio Ognjišče) ter Jana Lampe in Mojca Urh (Slovenska Karitas).

Prvi in drugi dan

Pot smo začeli v Ljubljani, nato potovali do Bruslja, od tam pa na črno celino. Po dobrih osmih urah smo prispeli v Kigali, glavno mesto Ruande, kar je pomenilo tudi popoln odklop od zunanjega sveta, saj povezava preko mobilnih telefonov in kratkih sporočil ni bila mogoča. Na letališču v Kigaliju so nas pričakale Hčere krščanske ljubezni - usmiljenke na čelu s slovenskima misijonarkama s. Vesno Hiti in s. Anko Burger. Skupaj smo se odpravili proti našemu bivališču, kjer so nas sestre toplo sprejele.

Drugi dan je bila nedelja, zato smo se udeležili slovesne svete maše v Kigaliju. Več sto vernikov je napolnilo cerkev, posebnost pri afriških svetih mašah pa je mnogo petja in tudi ploskanje med povzdigovanjem. Popoldne je sledil ogled vrtca in tudi vrtine, ki bo služila za črpanje podtalnice - saj je prav voda velik problem tako v Ruandi kot v Burundiju. „V Ruandi pa smo v teh letih podprli obnovo zdravstvenega centra v podeželskem kraju v Mukungu, v Kigaliju pa smo že zgradili nov vodnjak za potrebe osnovne šole. Gradnja te se bo začela letos jeseni,“ je povedala Jana Lampe. Sicer pa je drugi dan minil tudi v znamenju veselja, saj smo misijonarki s. Vesni Hiti iz Slovenije pripeljali kolo, ki so ji ga kupili njeni domači. To je najpogostejše prevozno sredstvo v Afriki.

Tretji dan - Kigali

V vrtcu, ki ga vodijo usmiljenke, so nam otroci v dopoldnevu pripravili prisrčen program, ki smo si ga z veseljem ogledali. Sicer pa je ponedeljek minil v znamenju nakupov. Ker sestre redko pridejo v mesto, je sestra Vesna morala za Rwisabi v Burundiju, kjer deluje, kupiti veliko zadev, od televizije, do zdravil, semen, pa tudi velikonočne sveče. Nakupi so bili zanimivi, vsepovsod veliko ljudi, hitrost prodajalcev pa bi se lahko primerjala s polžjo. A vseeno nam je uspelo urediti in nakupiti vse, kar je sestra Vesna potrebovala.

Četrti in peti dan - Rwisabi

Zgodaj zjutraj smo se iz Ruande napotili v Burundi, kjer delujejo sestra Vesna Hiti, sestra Bogdana Kavčič in misijonar Jože Mlinarič. Pot je bila zanimiva, ob njej je bilo mogoče srečati mnogo ljudi, ki so ali na glavi ali pa na kolesih prenašali vodo, živila in tudi hrano za živali. Burundi je mala celinska država v Vzhodni Afriki. Na severu meji na Ruando, na vzhodu in jugu na Tanzanijo ter na zahodu na Demokratično republiko Kongo. Glavno mesto je Bujumbura, sicer pa Burudni šteje po zadnjem popisu prebivalstva dobrih šest milijonov ljudi.

Najprej nas je pot vodila v Rwisabi, kjer deluje misijonarka sestra Vesna Hiti. S sestrami so nam pripravile čudovit sprejem, ki nas je naprej vodil po zdravstvenem centru, ogledali pa smo si tudi vas ter potek gradnje oziroma obnove vrtca. „Tudi v tem kraju smo s Karitas prisotni že kar nekaj let. Pomagali smo pri gradnji dodatnih bolnišničnih prostorov in obnovi starega dotrajanega dela zdravstvenega centra in strehe, pri nakupu sončnih celic za center, ki oskrbuje območje z 72.000 prebivalci, dnevno pa ga obišče od 150 do 300 ljudi. Poleg tega smo pomagali tudi pri opremljanju centra za podhranjene otroke s posteljami, in sončnimi celicami, ki se je obnovil preko Pustne sobotne iskrice Radia Ognjišče. Sestra Vesna Hiti pravi, da je to sedaj pravi Pariz v Afriki, tako je vse lepo, pogoji so dostojni. Pri sestri Vesni smo tudi v aprilu 2012 podprli gradnjo mlina za mletje žita, da bodo imele žene iz kraja Rwisabi krajšo pot do njega. Prej so nosile težke žaklje žita kilometre daleč. V kraju Mbirizi, kjer sedaj deluje misijonar Jože Mlinarič, pa smo podprli gradnjo srednje šole s štirimi razredi,“ je pojasnila Jana Lampe.

Šesti dan - Rukago

Od Rwisabija smo se poslovili v upanju, da se k sestram še kdaj vrnemo, nikakor pa ni šlo brez pozdrava naših najmlajših gostiteljev, ki so nas spremljali na vsakem koraku.

Precej zanimiva in nič asfaltirana pot nas je nato vodila do kraja Rukago, do slovenskega misijonarja Jožeta Mlinariča, ki deluje tam že več deset let. Je skoraj domačin in z veseljem nam je razkazal vas ter tudi šolo, ki je bila zgrajena s pomočjo slovenskih darovalcev. Ogledali pa smo si še, kako za mlade skrbijo sestre v šoli za življenje. Učijo jih šivanja in tudi vrtnarjenja.

Ob poti ni manjkalo delavcev na njivah in riževih poljih. Pozno zvečer smo prispeli v Ruzo, kjer deluje misijonarka sestra Bogdana Kavčič.

Sedmi in osmi dan - Ruzo

Dan smo začeli s sveto mašo v župnijski cerkvi, nato pa obiskali otroke v vrtcu. Tudi ti so za nas pripravili poseben program. Sicer pa je Slovenska Karitas v kraju Ruzo v letu 2010 podprla preureditev prostorov v dispanzerju ter začela s podporo gradnje nujno potrebnega dodatnega bolnišničnega dela zdravstvenega centra, ki pokriva območje z 68.000 prebivalci. Zgradba je bila končana v letu 2011, sedaj pa so v njej že sprejeli paciente. „Poleg tega v kraju Ruzo podpiramo dodatno izobraževanje 38 zdravstvenih delavcev in zdravstveno vzgojo za lokalne prebivalce ter matere in noseče žene. Učimo jih o higieni, skrbi za otroka, preventivi pred malarijo in virusom HIV. Na območju kraja Ruzo smo podprli tudi gradnjo 40 tradicionalnih stranišč za potrebe lokalnih prebivalcev. Vsa dela v kraju Ruzo ves čas spremlja misijonarka s. Bogdana Kavčič,“ je povedala Jana Lampe.

Deveti in deseti dan - Kigali

Pot nas je peljala mimo Ngozija, do burundsko - ruandske meje, od tam pa do Kigalija, kjer so nas že nestrpno pričakovale sestre usmiljenke. Z nekaterimi izmed njih smo šli popoldne k sveti maši v katedralo. Deseti dan pa smo obiskali kraj Nemba, kjer deluje misijonarka sestra Anka Burger. Tudi tam usmiljenke skrbijo za zdravstveni center in bolnico. Z veseljem smo si ogledali njihovo delo, tako porodnišnico, kjer se rodi več kot 200 otrok mesečno, kot tudi vse ostale bolniške oddelke, od kirurgije do otroškega dispanzerja. Sicer pa slovenska Karitas podpira misijonarje tudi s projektom z delom do dostojnega življenja. Predstavila ga je Mojca Urh: „Že samo ime akcije Z delom do dostojnega življenja pove, da slovenske družine z mesečnim darom podpirajo družine v Afriki. Pridne roke teh družin dobijo priložnost za delo in so zanj plačane. V Sloveniji se je preko 250 družin odločilo za mesečni dar tem družinam. S pomočjo misijonark s. Bogdane Kavčič in s. Vesne Hiti v Ruandi (63 družin) in Burundiju (36 družin) smo do sedaj podprli že 99 družin. Z misijonarjem Janezom Krmeljem, misijonarkama s. Terezijo Pavlič in s. Marijo Pavlišič pa 23 družin podpiramo na Madagaskarju. Žene ali možje pri naših misijonarjih opravljajo različna hišna dela, pomagajo v zdravstvenem centru, šolah in v okviru drugih dejavnosti skrbijo za skupno dobro kraja. Nekatere žene opravljajo delo na polju, ki so ga najele sestre, in tako pridelajo hrano zase, nekaj pa je prodajo.“

Zadnji dan

Prišel je čas slovesa. Dan smo več ali manj preživeli v družbi sester z željo, da se v njihove kraje vrnemo še kdaj. Med pogovori z njimi sem spoznal njihovo širokosrčnost pa tudi odprtost do pomoči tistim, ki so njihove pomoči najbolj potrebni. Presenečen sem bil, da ne delajo razlik med verujočimi in neverujočimi, kristjani in muslimani, pomagajo vsakomur, ki je potreben pomoči, še bolj pa te gane, ko vidiš, kako pomemben delež prispevajo slovenski misijonarji. Potovanje je bilo čudovito. Na lastne oči sem videl, da je denar vseh slovenskih darovalcev tako preko Slovenske Karitas, Misijonskega središča Slovenije, kot tudi slovenskega zunanjega ministrstva in tudi poslušalk in poslušalcev Radia Ognjišče pravilno porabljen. Zato, da mnogim polepša življenje.