Droben dar ubogega vpije: “Vstani in hodi!”

Slovenija | 06.03.2012, 18:11

Priznam na začetku: Naš komentar ni ravno rubrika, ki bi si jo zaželel za rojstni dan. No, rad preberem misli drugih, razmišljam ob njihovem toku misli. Ko pa sam pridem na vrsto, debelo požiram slino, da spravim naprej ta zoprni cmok, ki se je zataknil nekje tam zgoraj. V dvomih sem.

Ne vem prav dobro, česa naj se lotim, gruntam, da nisem pravi za glasno razlaganje svojih misli. Priznam! Zaradi vseh omenjenih in ostalih dvomov, sem, denimo, prav hitro obupal nad pisanjem bloga. Pa čeravno spoštujem in spremljam mnoge, ki imajo kondicijo za redno, celo vsakodnevno pisanje svojih pogledov, doživljanj, razmišljanj, argumentov, protestov … Bravo! Sam pač spoznavam, da sem iz drugačnega testa. Raje imam osebno fotogalerijo in dnevnik, ki je le moj. Pa čeravno je v spletni knjigi obrazov, že dolgo tudi moja faca. Pač, ne da kaj veliko od sebe, firbec jo žene.

No, pa pojdimo nazaj h komentarju. Ni kaj, ko pridem na vrsto, sežem po pretirano zajetnih odmerkih novic in se prebijam skozi zapise časa. Joj, kaj vse nas obdaja. Koliko razlogov najdemo za nasprotne bregove, kako radi se delimo na “naše” in “vaše”, koliko različnih priponk je že samo na facebooku. Jaz sem za, ti si proti. Kako radi se “fočkamo”, predalčkamo, opredeljujemo. Pa je res nujno? Verjetno, saj sem že slišal za “Bodi hladen ali vroč, če boš mlačen, te izpljunem proč!” Zaradi moje neodločnosti, želje po “razumeti drugega”, biti širok v življenjskih pogledih, sem verjetno mlačen. Kva čmo, tak sem! O dvomih razmišljam in bi jim rad prišel do konca. Pogosto ne gre, in ostanem nekje na sredi. Spet: priznam, čisto po moje. Neodločno in pogosto nedokončano. Uf, kam sem zajadral, k javnemu izpraševanju vesti in opravičevanju. To pač ni komentar. Ampak, saj mi oprostite, ne? Saj sem že na začetku povedal …

So pa stvari, ki me ne pustijo mlačnega. So dogodki, ki me ne pustijo hladnega, ampak v meni odmevajo še dolgo. Res, verjemite, četudi o njih ne razmišljam glasno, čeravno jih ne vtisnem za vedno na strani zveličavnega interneta. Pa bom zdaj storil prav to:

Dobrih 14 dni je od dogodka, ki nam radijcem ni dal spati. Zaradi vznemirjenja pred začetkom in zavoljo uspeha po koncu. Pustna Sobotna iskrica, deseta po vrsti in vedno znova pričakovana, kot prvikrat. Vsako leto, dragi poslušalci, dokažete, da nas slišite, da čutite stisko drugega, da imate široko srce. Pa vendar me vsako leto znova skrbi kako bo. Se boste odzvali, boste z nami, si boste vzeli čas za našo maškerado in darovali v izbrano košaro potrebnega? Skrb, ki vsako leto vznemirja in, hvala Bogu, vedno vodi k spoznanju, da je bila odveč! Tudi letos. Hvala vam!

Vesel sem, da nam tako zelo zaupate. Veste, sam res ne vem, komu bi tako zaupal, da bi na njegovi javni prireditvi stopil do skrinjice, ki kar tako, s preprostim napisom “za otroke” stoji sredi dvorane, segel v denarnico in daroval. Sredi razigranega vrveža tisočih maškar. Ne vem! Vi pa zaupate nam. Zaupanje, s katerim se ne gre igrati. Spoznavam, da ga moramo spoštovati, se zanj zahvaliti in z njim previdno ravnati. Posebej v svetu, ki je poln nezaupanja. Že v družinah, v parih ga ni. Kaj šele, da bi vedeli kaj je zaupanje v tako ali drugačno institucijo. Saj ste verjetno v zadnjih letih kdaj brali komu vse, po javnomnenjskih raziskavah, ne zaupamo več. Sodstvu, javni upravi, Cerkvi, vladi … Eno samo nezaupanje in dvom! Vi pa … Hvala!

V prvi uri sobotnega programa na dobrodelni dan D, je v naši kleti pozvonilo. Vstopil je preprost starejši gospod, zgaranih rok in s čelom, ki je razodevalo spomin na težke čase, govorilo o skrbeh, ki ga tarejo in izkušnjah, ki so se nabrale skozi desetletja. V studiu je vrelo od pričakovanja, naše besede so bile namenjene nagovarjanju src in praznjenju denarnic. No, lepše se bo slišalo: polnjenju računa za sobo za sproščanje v Stari gori. A, saj veste, za isto stvar gre.

Gospod je vstopil, se v zadregi prestopal in nerodno vprašal, če smo sodelavci Radia Ognjišče. Rekli smo: “Smo, gospod, dobrodošli! Kako vam lahko pomagamo?” Segel je v oguljen suknjič, izvlekel pomečkano, obrabljeno ovojnico in nam jo izročil. “Za otroke v bolnišnici na Goriškem!”, je rekel. Ovojnica se je odprla, pogledal sem vanjo in se zazrl v njegove oči. Sočutne so bile, krepak stisk roke je izpričal trdno voljo po pomoči.

Popolnoma sem prepričan, da bi mu bankovci, ki jih je daroval, prišli še kako prav. Njemu osebno, že jutri. Njemu, ki nima visoke pokojnine, in se kdo ve kako težko prebija skozi mesec. Z gotovostjo trdim, da ni daroval iz preobilja. Še zdaleč ne. In še bolj trdno sem prepričan, da je bila večina vas, darovalcev, podobna gospodu, ki se je osebno oglasil. Iskreno in brez dvoma ste, pa čeprav prek telefona ali spleta, prišli do nas in darovali za otroke. Njegov pogled, stisk roke in kratka, klena beseda so me tako prevzeli, da sem prav nerodno zamomljal: “Hvala …”, ga skušal objeti … Pa se trda korenina ni vpognila.

Ganjen nad dobroto in spoznanjem, kako močna je lahko radijska beseda, se nisem niti pošteno zahvalil. Težko sem znova sedel za mikrofon, težko. Posebej, ker sem vedel, da me tam spet čaka trpka beseda mame, katere otrok je že vrsto let v oskrbi strokovnega osebja. Mame, ki bi dala vse, kar ima, da bi svojega sina lahko imela doma in skrbela zanj. Pa ne gre in verjetno nikoli ne bo šlo.

Zunaj pa svet poln udobja, prepoln dobrin, svet brez misli na drugega, svet brez misli na to, da človek ni kralj vesoljstva. Zunaj pa mogotci, ki bi lahko z enim zamahom zgradili novo bolnišnico, kaj šele opremili sobo za sproščanje. V naši radijski zgodbi stiske, ki nagovorijo, zunaj milijonarji, ki jih ne slišijo. Pa niso sami. V bolnišnici v Stari gori so nam pokazali kar nekaj fotografij pomembnih mož, ki so jih obiskali, obljubili denar, se nasmejali za fotografijo v lokalnem časopisu, potem pa pozabili na vse. Tudi na obljubo in denar. Verjetno do naslednjih volitev.

Vi pa ste kljub vsemu slišali naš klic. Hvala vam! Iskreno vam obljubimo, da bomo skušali zagotoviti, da bodo zbrana sredstva uporabljena tako, da bodo bolni otroci občutili vašo dobroto. Ko se bo v sobi za umirjanje oglasila mirna glasba, bo pesem pela o dobrih ljudeh. Ko bo vzvalovala površina vodne postelje, bo mladi bolnik začutil vašo roko, ki mu prihaja v pomoč. In to je tisto, kar šteje. Milijoni gluhih milijonarjev molčijo. Droben dar ubogega pa vpije: “Vstani in hodi!” Ja, za zaupanje gre. Hvala zanj. Gospodu, ki nas je obiskal in vsem vam, ki veste o čem govorim. Hvala!

Ja, zunaj pa svet, ki se deli na take in drugačne, priponke, ki oznanjajo kdo je za in kdo proti. Če bi se zavedali kaj je res pomembno in pri tem, pomembnem, stopili skupaj, bi bilo lepše. Po moje …