Ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik
Jamnik: Škof Lenič je bil dober kot kruh
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
Pokojnega ljubljanskega pomožnega škofa Stanislava Leniča se s hvaležnostjo spominjajo tudi v Sodražici, kjer je bil 9 let župnik. Ob 100. obletnici njegovega rojstva in 20. obletnici smrti je bila tam slovesna sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.
Ob somaševanju domačega župnika in prodekana ribniške dekanije Franca Bizjaka ter drugih duhovnikov je škof Anton Jamnik zbrane v župnijski cerkvi sv. Marije Magdalene v Sodražici nagovoril z besedami, da gre prva zahvala najprej Bogu za dar življenja, dar vere, dar velikih žena in mož v zgodovini Cerkve na Slovenskem, v kateri ima prav posebno mesto tudi škof dr. Stanislav Lenič. Ta je bil po Jamnikovem mnenju »dober kot kruh«.
O njegovem življenju, preden je prišel službovat v Sodražico, je škof Jamnik pripovedoval: »Škof Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki. Otroška leta je po zgodnji smrti staršev preživljal pri dobrih ljudeh. Kot nadarjen fant je bil sprejet v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je leta 1933 maturiral. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje in bil 4. julija 1937 posvečen v duhovnika. Leta 1940 ga je škof Gregorij Rožman (1930–1959) imenoval za osebnega tajnika.«
Lenič je tako od blizu spremljal delo in trpljenje škofa ter resnična dogajanja vojnih in povojnih let, dokler ga niso leta 1947 zaprli in obsodili, kakor mnoge druge duhovnike v tistem času, je nadaljeval škof Jamnik. Po prihodu iz zapora ga škof Anton Vovk ni smel zaposliti na škofiji, zato ga je poslal v župnijo Sodražica za župnika. Nadškof Jožef Pogačnik je župnika Leniča leta 1964 poklical na škofijo, tri leta kasneje pa ga je papež Pavel VI. imenoval za pomožnega škofa v Ljubljani. Posvečen je bil 14. januarja 1968.
Dr. Alojzij Šuštar postal nadškof tudi po zaslugi dr. Stanislava Leniča
O pokojnem škofu Leniču je njegov naslednik še povedal: »Za vsakega je znal najti dobro besedo; odlično je poznal župnije v nadškofiji, rad je obiskoval zdomce in izseljence ter njihove duhovnike, še posebno po letu 1978, ko je bil imenovan za ravnatelja dušnega pastirstva za Slovence po svetu. V času, ko se je iztekala služba nadškofa Pogačnika, je izvedel, da naj bi v Ljubljani prevzel njegovo mesto. Pristojne je seznanil z odločitvijo, da tega poslanstva ne more sprejeti. Tudi zato si je na različne načine prizadeval, da se je leta 1977 iz Švice v domovino vrnil dr. Alojzij Šuštar (1980–1997), ki je bil leta 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa.« Škof Jamnik je ob tem povedal kratko anekdoto, kako mu je pokojni nadškof Šuštar leta 1990 zaupal: »Veš, Tone, če ne bi bilo škofa Leniča, potem jaz nikoli ne bi bil nadškof v Ljubljani.«
Kot je ob današnji slovesnosti še zapisal škof Jamnik, je »škof Lenič vsem nam zgled zvestega, svetega in srčno dobrega duhovnika in škofa, ki je kljub težkim preizkušnjam in trpljenju ohranjal vedrino ter zaupanje v tiho in neskončno Božjo Ljubezen«.
