Josip Vošnjak; 4. januar 1834 - 21. oktober 1911
Josip Vošnjak, ob 100. obletnici smrti
Slovenija Tone Gorjup
Slovenska Bistrica bi danes lahko nekaj pozornosti namenila velikemu narodnjaku Josipu Vošnjaku, saj mineva sto let od njegove smrti. Tudi mlada Slovenija ima več razlogov za to, da bi se spomnila naj, saj je bil eden izmed vodilnh mož taborskega gibanja z jasnimi zahtevami po njeni samostojnosti.
Zdravnik, politik in pisatelj Josip Vošnjak je umrl 21. oktobra 1911 na svojem domu Visolah pri Slovenski Bistrici. Dan pred svojo smrtjo v vinogradniški dnevnik zapisal: „O večni Bog, bodi milostljiv duši moji! Ne sodi jo preostro! Blagoslovi moj ubogi slovenski narod, da bi združen z drugimi Slovani dosegel vzvišeni cilj, ki si mu ga v svoji neskonči modrosti določil v zgodovini človeštva.“ Rojen je bil v ugledni družini v Šoštanju. Študij medicine na Dunaju je sklenil z doktoratom iz medicine in kirurgije. Kot zdravnik je delal v raznih krajih, najdlje v Slovenski Bistrici in Ljubljani. Kar devetindvajset let je bil poslanec v deželnem in državnem zboru. Govoril je na taborih v Ljutomeru, Žalcu, Šempásu, Vižmarjah in Ormožu. Zavzemal se je za Zedinjeno Slovenijo v taboru mladoslovencev in oblikoval geslo: „Vse za domovino, omiko in svobodo“. Pisal je o zdravstvu, političnih in agrarnih vprašanjih, zadrugah, vinarstvu in hranilnicah. Pisal je novele in povesti po Jurčičevem zgledu. Med drugim je izdal avtobiografski roman Pobrátimi. V poznih letih je začel pisati tudi drame po zgledu francoskih romantikov in realistov. Med njimi so Lepa Vida, Doktor Dragan, Pene, Premogar in druge. Pred koncem življenja je izdal še Spomine, v katerih je med drugim opisal del slovenske politične zgodovine, kakor jo je sam doživljal in razumel.
Vošnjak je v Spominih veliko razmišljal o taborskem gibanju: „Slovenski tabori! Kadar se spominjam te najkrasnejše dobe naše narodne zgodovine, širi se mi srce od radosti in vselej na novo preživim ure vzvišenega narodnega navdušenja, katero je takrat prešinjalo govornike in tudi v prostem narodu vzplamtevalo, da je res v takih trenutkih pripravljen bil vse žrtvovati za svoje narodne pravice. Tu je stala na odrih posvetna in duhovna inteligenca v nerušeni edinosti, združena v bratovski ljubezni, pred odrom pa na tisoče in tisoče mož in tudi žen, ki so vsi napeto poslušali govornike in jim pritrjevali z glasnimi klici. In ideje, tu izrečene, so se širile od hiše do hiše in dotedaj nezavedno ljudstvo je začelo samo od sebe spoznavati in čutiti krivice, ki se mu gode.“
Politikom je med drugim svetoval: „Pri Rimljanih se je imel vsak državljan, ki je prestopil 60. leto svoje starosti, odtegniti javnemu delovanju; postal je 'depontanus'. In to je bil prav pameten običaj, katerega bi se naj držal vsak politik, ako noče, da ga mlajša generacija siloma ne pahne v pokoj...“
