Benečija včeraj, danes, jutri

| 11.08.2011, 07:12 Matjaž Merljak

To je naslov predavanja, ki ga je za 23. Romanje treh Slovenij na Svetih Višarjah pripravil prof. Viljem Černo iz Terske doline. Zaradi bolezni ga je prebrala njegova svakinja, tudi sicer kulturna delavka v Terski dolini, Luisa Cher.

Danes dihamo za ideale, ki razširjajo ljubezen do materine hiše, do domačije, in posebej za Benečijo, za slovenske ljudi, ravnamo po Kristusovem nauku, ko je hodil tudi po naših vaseh z zapovedjo: "Pojdi in uči narod v njegovem jeziku.“ Danes si je Benečija priborila boljši kos kruha. Obzobna zemlja si je dobila besedo praznika; nov pogovor, sporočilo se oklepa materinega jezika in tu se oglašamo kot čuvarji slovenstva in branilci pravic. Zdi se mi, da razodevamo ponos samozavest in zajemamo iz čase rodne dediščine in tesno živimo skupaj, ker ljubimo žlahtno domovino slovenskega srca in jezika. Premalo pogledamo vase, kot da bi hodili po usojeni cesti in da Slovenci ne smemo biti Slovenci, ker smo simbiozno povezani s sosedi. Danes je v nas zapoved srca, zato prinašamo na svetlo ljudski jezik, skrb za odrešenje, hočemo biti zvesti samim sebi ter zastopati zaplenjeno življenje.

Slovenija je stopila v novo obdobje, si odpira nova izhodišča, zaupa vase, s tem tudi Beneški Slovenci odkrivajo svojo melodijo govora in izpričujejo dostojanstvo prezirane zemlje. Raznaroditi so nas hoteli kot slabotnega, manjvrednega človeka, ker smo navezani na svoje doline, vendar niso nas priznali - "Beneška Slovenija" je bil problem dokončno rešen. Prekriščevali so nas v "italianissime". Proglašeni smo bili za Italijane, ker že od leta 1866 živimo pod Italijo. Otresali so se naših zahtev. Načrti do naših ljudi so bili usahljivi.

Ko so beneško slovenski duhovniki zbrali 5000 romarjev na Staro Goro 23. maja 1946, da se zahvalijo za konec vojne in so v svetišču darovali božjo službo v slovenskem jeziku, peli stare nabožne pesmi, jih je list "Il Tricolore" razglasil za protidržavne elemente v tem hladnem povojnem ozračju. V št. 54 z datumom 30. junija 1946 je ta " Il Tricolore" šovinistični list takole pisal: "Il popolo Beneciano occorso in massa ai piedi della Beata Vergine per chiedere aiuto e protezione dalle minacciate invasioni barbariche slovene apprende dalla bocca di don Mario Laurencig di San Volfango che le prediche piu sentite sono quelle in lingua slovena.“

Razglašali so, da v Benečiji ni niti enega Slovenca, da tod živijo samo Italijani, zato zahteve po zaščiti ne more biti tam, kjer Slovencev ni. Proces prisilne asimilacije se je nadaljeval. Ustanove so branile italijanstvo, zaničevali ali napadale filoslovene. Budno so pazili na filoslave. Sfera politike – združena v organizacijo O - to je Osoppo - pozneje v Terzho Corpo Volontari della liberta – tretji korpus prostovoljcev za svobodo, ustanovljena že leta 1946 in postavljena v Škrutovem, je ukazovala ljudem naj ne govorijo slovensko; uporabljali so fašistične metode ustrahovanja. Izdajali so podtalni list "Il Tricolore", ki je poprej izhajal kot Gioventu fascista. Sedaj je napadal duhovnike, ki so učili verouk v domačem jeziku, pridigali, in molili po slovensko. Prezirali so domači jezik. Napadli so župnišče mons. Cracine. Širili so averzijo do vsega, kar je bilo slovenskega.

Delovale so bande tricolore. Omalovaževali so odporništvo. Občinski tajniki, uradniki, republikinski špijoni in se litorjanske učiteljice kot jih je imenoval Cuffolo, ki so ostale na svojem delovnem mestu, so klevetali proti duhovnikom.

Posebej nadzorovali so mons. Petra Qualizza iz Barnasa, ki kot rektor svetišča na Stari Gori je maševal, spovedoval, pridigal, molil v slovenščini. Proti njemu so trikoloristi začeli nabirati podpise in vzklikali: Italia agli Italiani. Priredili so tudi pohode in motili mašne obrede.

Don Angelo Kračina iz Sv. Lenarta je obvestil nadškofa o tem početju Giuseppe Nogaro, da zaustavi obrekovanje proti slovenskim duhovnikom. Ustanovitelj prvega osoppa mons. Aldo Moretti je v odgovor pripravil za nadškofa – strogo zaupno beležko o rabi slovenskega jezika v Cerkvi. Priporoča, da duhovnik zaradi okoliščin, naj razume in se zave, da uporaba slovenščine v cerkvi ima svoj državni in meddržavni odmev, zato odsvetuje. Posledično je, da kar bi bilo zakonito, je v danih okoliščinah zapostovljeno.

Don Cuffolo komentira, da ni naroda ki v delovnih dneh govori svoj jezik in mora ob nedeljah uporabljati drug jezik.

Nastalo je še novo tajno krilo O-Osoppo, ki se je potem poimenovalo v "Gladio“ - ta tajna služba je imela nalogo nadzorovati Slovence, večkrat v cerkvah dvigati hrup, če se je molilo slovensko. Zavračali so slovenski jezik kot barbarsko govorico. Slovenska govorica je bila protidržavno dejanje. Učenci, ki so obiskali prvi razred edine italijanske šole, brez znanja italijanščine, so bili krivično zapostavljeni. Učiteljice, kot navaja Cuffolo, isteriche maestrine, littorine, insegnanti so ozmerjale otroke za Jugoslovane, titine, ker so obiskovali slovenski verouk ali pa jim primazali globo za 10 lir, ker so med sabo govorili slovensko, imena pisali na tablo.

Proti vsemu temu, kar je imelo slovenski prizvok, so hitro ukrepali. Zbrali so občinske svete. Don Cuffolo poroča, da "Il Messaggero Veneto (ex Popolo del Friuli)" je 23. oktobra 1947 poročal, da župani sedem občin Beneške Slovenije so se nemudoma sestali v Špetru in odobrili ponosni dnevni red, s katerim v imenu prebivalstva protestirajo proti bogokletni zahtevi namenjeni že od 80 let najbolj italijanskemu prebivalstvu, ki ni nikdar poznalo, nikdar govorilo in ne govori in ne razume slovenskega jezika in ne želi se ga naučiti. Ovirali in napadali so slovenski jezik. Na 23. marec 1950, na obletnico ustanovitve Fascia, so razdejali sedež, kjer so se zbirali bolj zavedni slovenski benečani.

Nekateri domačini so usmerjali, naj vpišejo svoje otroke v slovenske šole v Trstu ali Gorici. Nastalo je pedagoško nasilje: časopis "Il Gazzettino na nedeljo, 24. aprila, je tako napisal: "Nelle Valli del Natisone prelevano dei ragazzi per educarli al comunismo"

V šoli se ni smelo uporabljati "Veroučne Knjižice to kristjansko učilo po rozeanskeh" sestavljeno od Jožefa Kramarja za Rezijo; tudi katoliški Katekizem, ki ga je uredil mons. Trinko, ni smel v šolo ni bil uporabljen za učenje verouka. Nadaljevala se je prepoved slovenščine.

Slovenske duhovnike so premeščali v Furlanijo, Furlanske nevešče slovenskega jezika med Slovence. Niso upoštevali ne želja ne potreb ljudstva. Širili so vest, da beneški rezjanski dialetki niso slovenski, so nerazumljivi; so mešanica, so barbarska govorica.

Proti vsaki besedi ki se je pojavila na javnem, so vpili, so izbrisali. Vdrli so v gostilno, kjer so se zbirali nekateri slovenski navdušenci; oblečeni v vojaških uniformah na jeepu 20. junija1950 so napadli gostilno, pretepli Guida Battaina in hčerko Rossano Marinig gostilničarka.

Politično udejstvovanje je bilo zamorjeno. Maja 1951 so aretirali Luigia Tedoldija, ker je hotel vložiti neodvisno slovensko listo za upravne volitve. 25. oktobra 1953 so aretirali Izidorja Predana, ker je imel v žepu v obliki članka popravljeni spis prof. Roda Bednarika, h kateremu je hodil na privatne lekcije slovenščine. V teh okoliščinah se je lahko razvila le mlačnost, ogroženost, ker ukaz je bil: "Ai confini della Patria si preparano Italiani."

Na meji domovine se ustvarjajo Italijane. Zavednim domačinom so odbijali prošnje za razno pomoč, čez da imajo posebno ideologijo. Italijanska vlada je bila nepopustljva. Otvorili so didaktični center v Špetru: baklo italijanske civilizacije.

Porazdeljevali so po šolah italijanske trobojnice. Narodni čut je moral biti le italijanski, slovenski se ni smel razviti. Ker Benečani z lahkoto razumejo, govorijo furlansko in italijansko, je bilo potrebno izkazovati tudi italijansko prepričanje in se zaganjati proti slovenstvu.

Ob vsaki otvoritvi vrtca so organizirali "feste patriottiche" "domoljubne slovesnosti" kot znak zvestobe. Slovenec ni smel biti Slovenec. Beneška Slovenija je morala postati predzidje latinske in (Krščanske omike). Želeli so odpraviti "jezikovni madež– macchia linguistica“ -in izbrisati identiteto, se otresti jezika, ki so ga govorili doma. Domači jezik je lahko životaril kot kmečki, ne pismeni jezik, ki bi ustvarjal novo skupnost med nepovezanim ljudstvom. Slovenščina ni bila neenakopravna. Jezik se je pa le ohranil: ko so se učenci igrali med odmorom, so uporabljali domači jezik.

Na tem zahodnem robu pravica ni bila pravica, branilo se je italijanstvo. Intenzivirali so proces nasilne asimilacije, ker Benečani so naprej govorili med seboj svoj jezik. Zato so poučili znanstveno metodo kje, kdaj in ob kakšni uri dneva slovenski dijaki v šoli govorijo svoje narečje. Organizirali so ustanovo IARD (individuazione e assistenza dei ragazzi dotati -Individualizacija pomoč nadarjenim dečkom). Izbrali so najboljše dijake, da jih navadijo govoriti le italijansko med sabo. Pogovori so se morali odvijati le v italijanščini. Narečje je bilo izpodrinjeno. Morali so se podrediti, da lahko študirajo. Poudarjena je bila le italijanska kultura. Učenci so se prepojili z drugo narodnostjo.

Na pogrebu mons. Ivana Trinka 26. oktobra 1954, ker so prinesli vence s trakovi slovenske zastave in je dr. Agneletto iz Gorice spregovoril po slovensko, je brigadjer karabinjerjev zahteval naj govori po italijansko, ker smo v Italiji. Nacionalistični elementi so pa o Trinku napisali, da bi bilo bolje za vero in domovino, če bi se Trinko ne bil rodil. Tako napeto ozračje, take razmere so spodrivale kakršno koli kulturno snovanje, ali slovensko narodnost. Časopis il Messaggero Veneto je 25. marca 1950 napisal: "ai confini della patria si preparano italiani"

Dnevnik il Gazzettino pa je 24. aprila 1950 objavil naslov :"Trgovanje z nedolžnimi – la tratta degli innocenti", ker nekaj učencev je študiralo v Gorici in Trstu slovensko. Da bi ne starši vpisovali otrok v slovensko šolo, so vpletli še sodstvo in župane. Ker so strmeli za popolno italijanizacijo Benečije so v Rubignacco – zaselek Čedada - ponujali možnost agrarnega šolanja.

Okoliščine so bile napete. Raznarodoval se je slabotni sosed. Ni se upoštevala krajevna kultura. Gospodarska razmere so bile težke. Razširilo se je izseljevanje. Da bi imeli pravico zahtevati spoštovanje in zaupati v lastno moč, so se še nepolnoletni študentje in nekateri nosilci slovenstva zbrali 2. oktobra 1955 ter ustanovili prvo slovensko društvo z imenom Ivan Trinko, da bi promovirali razvoj, pričevali slovensko izraznost, zavest, krepili soseščino, zahtevati svoje pravice. Predstavljali smo našo kulturo in potrebe našega prostora.

Da bi ne bili izločeni, smo enotno s Slovenci v deželi poslali pismo tedanjemu predsedniku vlade Emiliju Colombo in utemeljili naš položaj in zgodovinski obstoj. Kasneje nas je sprejel predsednik deželne vlade Alfredo Berzanti, ki se je zavzel za dialog in za oživitev kulture.

V tistem obdobju so se izogibali besede Slovenec: imenovali so nas nosilce posebnih interesov.

Vendar pokazal se je določeni razmah in odpornost. Rasli smo z društvom I. Trinko. Naši duhovniki v sodelovanju z laiki so spodbujali, da ne smemo odpasti, da moramo ohraniti svojo individualnost, da moramo ostati kar smo, enotni, razviti skupno kulturo, prebujati, ohranjati dragoceno dediščino po materi. Povsod smo se postavljali enotno, si zaupali, združevali, bili smo navezani na resničnost, stopali smo samozavestno. Oživeli smo nastope z izrazom domačije, ustvarjali pluralizem, povezovali sosede, delovali smo navzven; in nepristnost izrazili s pristnostjo. Predstavljali smo se z našo podobo in zavestjo.

Naše delo, kot ustvarjanje blaginje, odločanja, obstoja, se je utemeljevalo na idejah o pravici, na zavestnem razvoju, na restituciji človeka v njegovih pravicah, na prepričanju, da je varna pot do napredka in svobode, do demokracije, ko se povzdigne tudi naša kultura. Nastala so nova društva kot Beneško Gledališče, Studenci, Naše Vasi, Center za Kulturne Raziskave, Društvo izseljencev, Rečan, Rozajanski Dum, Lepi vrh, Folklorna skupina, Planinsko društvo, zbori Pod Lipo, Nediški Puobje.

Vse to kulturno gibanje je dokazalo vrednost in socialno vsebino tega roba in potrebo po dvojezičnem sožitju, ker ovrednotenje človeka je pomenilo spoštovati vsebino kulture in jezik. Imeli smo poslanstvo mostu in osveščanja. Krepili smo si medsebojno zavest s pobudami kot Srečanje sosednih narodov, Senjam Beneške pesmi, Dan Emigranta, Konferenco o manjšinah v Vidmu, da prikažemo skupnost in rešitev problemov predvsem izseljevanje in zahtevamo zaščito, spoštovanje govora, jezika v šoli, našo sposobnost.

Proti uvajanju slovenščine v šolo so protislovenske skupine, nad temi Luigi Ciceri, širili – ljudsko peticijo - kot "nekak referendum" proti zakonski zaščiti in proti enačenju beneških Slovencev z ostalimi Slovenci v Deželi izhajajoč, da narečja so neopredeljiva, praslovanska, ki se lahko spontano ohranijo kot doslej brez kakršnekoli zaščite ali ovrednotenja.

Razpršiti so hoteli skupnost; postavljali so zavore, nas poniževali v "neznano, nerazumljivo, ničvredno skupnost, ki je revna, brez vrednosti, nepomembna, za katero in treba trositi sil“.

Da bi uresničili naše ideje in bili nosilci razvoja, smo ustanovili v Čedadu 6. marca 1980 Zavod za slovensko izobraževanje. Izveden je bil načrt dvojezičnega osnovnega izobraževanja. Z usposobljenim osebjem smo realizirali Slovensko Šolsko Središče v Špetru, kjer so se odvijala vrsta dopolnilnih dejavnostih. Začel je delovati otroški vrtec - kot predšolska vzgoja - v narečni materinščini. Vzgojna dejavnost je bila prilagojena ministrskim smernicam za delo v vrtcih (odl. Preds. Rep. 647/1969). Nastal je prvi razred dvojezične osnovne šole 15. septembra 1986 (s 27 otroci). Pomagali so zunanji sodelavci za verouk, za glasbeno in telesno vzgojo, za pouk angleščine. Tečaje so vodili strokovnjaki, posebej glasbene in likovne vzgoje. Nastala je tudi glasbena šola kot podružnica Glasbene matice iz Trsta, deluje od leta 1975. Gledali so z zanimanjem našo dejavnost.

Zavod je redno vlagal prošnjo za uradno priznanje. Po navadi prošnja je bila zavrnjena brez motivacije. Proti tej odločbi je zavod 11.11.1988 vložil priziv na skrbništvo, ki je priziv zavrnilo, ker ni predvidene dvojezičnosti. Zaradi vrste nepravilnosti v postopku je Zavod proti skrbnikovem odloku vložil izredni priziv na Predsednika Republike in priziv je bil ugodno razrešen v prid Zavoda (21.11.1989). Tako smo dosegli dvojezični vrtec. Kasneje je prišlo tudi do priznanja osnovne šole, ki je podržavljena z zaščitnim zakonom. Šola ima velik uspeh. Je največja v Nediških dolinah. Potrebuje obnovo stavbe. Dijaki so nameščeni v razne prostore. Bojimo se predolgega čakanja.

Danes čas se zdi prijaznejši. Slovenija živi novo obdobje: se krepi, prinaša entuziazem, ni obrobna dežela. Povsod ima odprta vrata. Benečija tudi odkriva nove priložnosti in domačo besedo. Marsikaj si obeta. Na tem koncu si želi lepše, žlahtnejše življenje. Kulturne pobude za domačo rabo. V skupni evropski hiši ne želimo odpasti od svoje kulture, temveč ohraniti izvirni jezik, avtentičnost. Odpreti moramo nove poti. Zavedati se moramo, da je nujno skupaj ostati.

Naši ljudje so navezani na svoje kraje, čeprav hribovska zemlja je preskromna. Želja je, da zapuščene vasi bi spet oživele. Tudi Benečani so aktivni državljani, zato smo ponosni na slovensko demokracijo in si želimo ustvariti celotno blaginjo, kot zavestni nosilci našega duhovnega izraza. Moramo pokrivati zamejsko področje, skrbeti za gospodarsko sodelovanje, razviti izmenjavo med šolami, spremeniti pogled, ustvariti dialog, srečanja, postati apostoli duha in povzdigniti odnos do resnice na višjo življenjsko ravnino.

Res je, a naše vsi se praznijo, da ni gospodarskih stikov, da je premalo zaupanja v lastno moč, vendar moramo sami voditi svojo usodo. Doslej smo pravilno rešili krivično izpodrivanje. Postaviti si moramo nove cilje kaj hočemo. Na podlagi avtohtone kulture moramo razviti gospodarstvo, načrtovati razvoj na obeh straneh hribov in gora. Oživeti je treba vaško življenje, doseči dvojezično maševanje ob nedeljah, obnoviti slovensko petje v cerkvah, ustvariti novo vzdušje in priložnost, da prebijemo ugovore in pridobimo rojake, ki so odpadli od narodnosti.