Ugodno prodamo papeža
Jože Bartolj
Benedikt XVI. je precej star in izkušen možakar, ki je v življenju videl in doživel že marsikaj. Zato ga bržkone ni mogel vreči iz tira zadnji nepričakovani obrat, ko je v samo dveh mesecih iz velike, domala nedeljene hvale deležne zvezde na Hrvaškem “napredoval” v osrednjo tarčo vseljudskega besa.
Dobrodošla kost
Bolj ali manj po naključju se je pač znašel v središču velike bitke za posest v neki odročni vasi pri Novigradu, ki jo te dni z vso ihto bijejo benediktinci iz Italije in poreško-puljska škofija. Stvar se je že zdavnaj razbohotila preko skromnih meja Istre in postala nadvse dobrodošla kost za vse, ki cerkvenim ljudem ne bi zaupali v last niti vaške kapelice, kaj šele zemlje, denarja ali drugih tosvetnih blagodati. In žal delajo udeleženci spopada vse, da bi (še enkrat) pokazali, kako se posvečeni upravljalci časnih dobrin ne vedejo nič manj prepirljivo ali pogoltno in nič bolj racionalno od svojih kolegov, ki si pred evangelijem že na daleč zatisnejo ušesa.
Gotovo je opatija iz bližine Padove odigrala precej zvito igro. Gotovo ne bo zlahka pregnala občutka, da je v boju za kos istrske zemlje potrkala prav na vsa vrata in lobirala povsod, kamor je lahko segel njen vpliv. Slab priokus bo ostal tudi zaradi možnosti nevarnega izigravanja cerkvenega prava proti civilnemu, kar se prav sedaj kot bumerang vrača Cerkvi na Irskem. Vsaj na razgretih tleh hrvaškega Jadrana bo v zraku za dolgo obviselo vprašanje, ali niso italijanski benediktinci samo statisti v neki višji igri, katere cilj sploh ni novigrajsko podeželje, ampak kar sami sveti in nedotakljivi Osimski sporazumi. Končno papež ni docela pojasnil, ali je vsa zadeva res vredna toliko, da je bilo treba za njeno uveljavitev za minuto odstaviti poreškega škofa.
Papeža za golfišče
Vendar se zdi, da zajec pravzaprav tiči drugje. Da škof Ivan Milovan ne bi bil plati zvona in se ne bi jokavo oklenil krila hrvaške premierke Jadranke Kosor, če ne bi njegova škofija že prodala dobršnega dela leta 1999 vrnjenega premoženja. Na njem naj bi menda povsem v duhu novim časom prilagojene želje pokojnega grofa Grisonija, naj se poskrbi za dušni blagor njegovih nevednih kolonov, kmalu zraslo golfišče z nadvse prikladnim imenom Fratarska šuma. Ob tem si človek ne more kaj, da se ne bi spomnil podobno smelih načrtov nekdanjih gospodarskih gurujev krajevne cerkve tostran Dragonje.
Verjetno je šele takšno početje vrnilo benediktince v ring, saj jih je oskrbelo s priročnim argumentom boja proti odtujevanju cerkvenega premoženja. Seveda pa škofija po besedah svojih predstavnikov nima štirih milijonov evrov za odškodnino, kot jo je naložila vatikanska odredba. Zato je bilo potrebno začeti zvoniti z vsemi zvonovi. In zato so na sceno lahko prišli “sveta hrvaška zemlja”, v obrambo katere so ob Milovanu poskočili še drugi hrvaški škofje, vsenavzoča pošast italijanskega iredentizma in strašenje z rušenjem Osimskih sporazumov.
Pontifeksa sprememba vremena, kot že rečeno, ne more zares presenetiti. Tudi njegovim predhodnikom se je dogajalo, da so se škofje pred njihovimi odločitvami zatekali po pomoč k posvetnim oblastnikom, celo takim, ki sicer niso kazali prav nobene naklonjenosti do Katoliške cerkve in česar koli katoliškega. Le zaradi dejstva, da je njegovo dobro ime pri sosedih na prodaj za tako pičlo vsoto, je lahko nemški papež nekoliko žalosten. In bi moral biti žalosten še kdo drug.
