Zgoščenka Spevaj nama Katica
Prekmurska zvočnost in uskoška pesemska dediščina Bele krajine
V prvi julijski oddaji iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo predstavili novi zvočni izdaji Glasbeno – narodopisnega inštituta; Ljudsko pesem Prekmurja in Uskoško pesemsko dediščino Bele krajine.
Temeljna dejavnost Glasbeno – narodopisnega inštituta, ki je bil ustanovljen leta 1934, je poleg rednega raziskovalnega dela in objavljanja raziskav, predvsem izdajanje zbirk ljudskih pesmi, sistematično izdajanje ljudskih plesov, izpopolnjevanje, hranjenje in objavljanje izjemnega arhiva na zgoščenkah, spremljanje sodobne dejavnosti, povezane z glasbenim in s plesnim izročilom, in strokovno posredovanje na tistih področjih, kjer se folklorizem oplaja ob pesemski, glasbeni in plesni dediščini.
Izbor zvočnega gradiva iz arhiva Glasbeno - narodopisnega inštituta za zgoščenko ljudskih pesmi Prekmurja so pripravili dr. Marija Klobčar, dr. Urša Šivic in Peter Vendramin.
Prekmurje se je z Muro ozemeljsko ločevalo od drugih slovenskih pokrajin; do konca prve svetovne vojne je to ločitev poudarjala tudi politično-upravna pripadnost ogrski kroni. Tako zaznamovano obrobnost je bilo čutiti v bistveno skromnejši razvitosti, kar je oblikovalo tudi podobo ljudske kulture. Na kulturno podobo pokrajine je močno vplival protestantizem, ki ga je sprožila podložnost ogrskim fevdalcem. Oblikovanje lastne prekmurske književnosti, ki ji je sledilo, je odsevalo tudi v pesemskem izročilu – je v uvodu zapisala dr. Marija Klobčar. Zgoščenka Spejvaj nama Katica vsebinsko združuje tri ravni: pripovedi o življenju posameznika, saj se dotika njegovih najpomembnejših mejnikov, pesmi povezane s koledarskimi šegami in pesmi, ki izražajo najrazličnejše poglede na družbo, kot so pripovedne, vojaške, moralistične, šaljive, pa tudi napitnice.
Dr. Urša Šivic navaja, da ima Prekmurje po glasbeni plati bogato podobo: na eni strani se kaže stikanje prekmurskih pesmih in petja s tistim z osrednjeslovenskega območja, na drugi strani pa so vidne posebnosti prekmurskega pesemskega in pevskega izročila in prepletenost z izročilom sosednje Madžarske. Posebnost prekmurskega petja je dvoglasje in sicer v primerih, ko poje skupina in se v spodnjem glasu (kot tretji glas) oglasi podvojitev ene od zgornjih melodij. Ta glas v nizkem pevskem registru po barvi nadomešča bas, prevladovanje takšnega načina petja v skupini pa dokazuje, da je dvoglasje del prekmurske »večglasne« zvočnosti in da basiranje v smislu harmonske spremljave zgornjih dveh glasov nima slušne in estetske vloge, kot jo ima v pretežnem delu Slovenije.
Druga nova zvočna izdaja pa obsega uskoško pesemsko dediščino Bele krajine. Ta zvočno dopolnjuje leta 1996 izdano knjigo dr. Marka Terseglava, Uskoška pesemska dediščina Bele krajine, v kateri niso bili objavljeni notni zapisi. Avtorja zgoščenke Pjevaj mi, pjevaj, sokole sta dr. Marko Terseglav in dr. Drago Kunej. Zgoščenka ponuja 26 uskoških pesmi in tri inštrumentalne melodije. Na njej so predstavljene belokranjske srbske pesmi z značilno dinarsko melodijo, oziroma s petjem na bas, pesmi, ki so se v Belo krajino razširile iz primorsko – kvarnerskega in istrskega področja ter hrvaške in srbske pesmi, ki jih pojejo Slovenci. Po vsebinski strani prevladujejo ljubezenske, med katerimi bi lahko nekatere zaradi svoje funkcije uvrstili tudi med plesne, saj so bile največkrat izvajane pri kolanju oziroma pri plesu. Nadalje pripovedne in lirske pesmi.
