Praznovali smo dvajseti rojstni dan Slovenije

| 26.06.2011, 13:41

Na 9. počitnicah z Radiem Ognjišče smo v soboto popoldne prispeli na naš cilj v letoviški kraj na vzhodni obali Letojani, kjer je na strmo pobočje, ki se dviga nad morjem, postavljen naš hotel. Gre Pravzaprav za tri hotele s skupnim imenom Antares: zadnji med njimi ali bolje zgornji večnadstropni kompleks se imenuje Olimp. Ta ima presej veliko teraso, ki je postala naše glavno zbirališče. V tej dvorani pod milim nebom smo imeli proslavo ob dnevu državnosti, tu se bodo vrstile svete maše in vsa druga družabna srečanje. Nad njo in na zahodni strani se dviga z grmičevjem in drugim sredozemskim rastlinjem strmo poraščen breg. Ploščad se dviga na skoraj odsekani skali, približno sto metrov pod nami je cesta, potem ozek pas hiš, naprej pa peščena obala, na katero se zlivajo valovi odprtega morja.

Pot do sem nas je vodila preko Apeninskega gorovja, proti Rimu, ki smo ga obšli in naprej do Neaplja, največjega mesta južne Italije in prestolnice Kempanije. Po avtobusnem ogledu mesta z velikim pristaniščem in silhueto ognjenika Vezuv v ozadju, smo dobili vtis, da gre za starodavno mesto, ki je bilo ali vsaj želelo biti prestolnica vse Italije. Različni vladarji so v njem pustili svoj pečat, še zlasti v mogočnih gradovih, cerkvah, hišah umetnosti in kulture ter drugih stavbah. To mogočno trdnjavo na jugu Italije je spravil na kolena šele Garibaldi sredi 19. stoletja, ko povezal celotno Italijo v enotno republiko. Popoldanska maša v mogočni baziliki Sv, Frančiška Paolskega, ki jo je daroval nadškof Alojz Uran, naš zvesti spremljevalec na tokratnih počitnicah. Pridigal je naš urednik Franci Trstenjak, ki se je najprej ustavil pri godovnjaku dneva Sv. Janezu Krstniku, zatem pa se je ustavil tudi pri prazniku, ki je bil pred nami. Seveda, smo na začetku čakali na milost minoritov, ki so nam šele po dolgem čakanju pod oboki kolonad, kakršne vidimo lahko pri baziliki Sv. Petra v Rimu odprli mogočno svetišče. Ko so sredi maše ugotovili, da imamo v naši sredi nadškofa, se je vse spremenilo. Ob koncu svete maše so se opravičevali in vsi od vikarja do zadnjega kaplana so hiteli razlagati, kako počaščeni so z našim obiskom in tako naprej. Na stopnicah pred svetiščem je zadonela slovenska himna in že smo hiteli v pristanišče, kjer nas je čakal trajekt za Sicilijo oziroma Palermo.

Večer se je spuščal na Neapelj in sonce je še zadnjič obsijalo pobočja Vezuva, ko se je trajekt za več tisoč potnikov in velikanskim parkiriščem za avtomobile, avtobuse in tovornjake odmaknil od obale in začel nočno pot proti Siciliji. Razdelili so nam ključe kabin in tako smo po prvi noči, ki smo jo “predremali” kar na avtobusih zaspali v nadstropnih posteljah. Ladijsko osebje nas je začelo buditi že uro pred pristankom, Najbrž zato, da bi pustili še nekaj evrov v njihovi restavraciji oziroma v baru. Nas je prevzela predvsem budnica, s katero smo pozdravili naše počitnikarje in drugim potnikom oznanili, da Slovenija praznuje svoj dvajseti rojstni dan. Vesela pesem ob zvokih harmonike ljudi ni pustila ravnodušnih. Razvili smo nekaj slovenskih zastav in s tem meščanom Palerma povedali, da praznujemo.

V mestu, ki je kulturno, gospodarsko in politično središče sredozemskega otoka Sicilija, smo najprej prosili za domovino. Sveto mašo v stolnici Monreale nad Palermom je imel spet nadškof Uran. Začeli smo jo s slovensko himno in pesmijo Marija, ti pomagaj nam. Nadškof Uran je pri pridigi spomnil na dogodke pred dvajsetimi leti, na vlogo Cerkve pri osamosvajanju in nadškofu Alojziju Šuštarju, ki jo je poosebljal. Spomnil je tudi na sedanji trenutek, ko voditelji mlade Slovenije nimajo več pred očmi jasnega cilja, pogosto tudi ne poštenih namenov, ki bi vodili k skupnemu dobremu. Vrednote, ki so pomemben temelj vsake skupnosti, se zanemarjajo in tok naprej, Povabil nas je k molitvi za domovino in dejavnemu prizadevanju za njen blagor. K slovesnosti trenutka je veliko prispevala z morjem pozlačenih mozaikov prekrita stolnica, v kateri v glavni ladji nad prezbiterijem kraljuje Kristus Kralj vesoljstva. Čeprav daleč od domovine, smo jo vsi nosili v srcih, ko smo molili in prosili zanjo. Po maši smo si v nekaj urah ogledali mesto, v katerem kraljuje sicilijanska mafija. Prijazno mesto z živahnimi ulicami, nekaterimi razpadajočimi stavbami in drugim zgradbami, ki so ohranile starodavni lesk od mogočne stolnice do Teatra v katerem je nekoč ustvarjal Verdi. Ustavili smo se tudi v mestu mrtvih, znameniti kapucinski grobnici, kjer so nekoč pokopavali ali bolje shranjevali pokojne prebivalce Palerma in skušali ohraniti njihovo prvotno podobo sorodnikom. Danes visijo ali ležijo ob stenah ozkih podzemnih hodnikov in s praznimi očesnimi votlinami ter štrlečim zobovjem strmijo v množico turistov, ki vstopajo v njihovo domovanje. V mestni stolnici smo obiskali grob Sv, Rozalije, zavetnice Palerma, in se zatem napotili proti naši končni postaji.

Pot nas je najprej vodila ob obali, zatem pa po notranjosti otoka, kjer so brneli žetveni stroji. Pšeničnim poljem so sledili nasadi pomarančevcev in oljk. V divjini pa sredozemsko grmičevje, evkaliptusi, kaktusi, ponekod tudi palme ... Pozno popoldne smo prispeli do težko pričakovanega hotela, se razdelili po sobah, povečerjali in se zbrali k napitnici za domovino. Slovenska pesem in beseda sta nas združili v pozdrav domovini. Kratek pogovor z ministrom prve slovenske vlade Petrom Vencljem nam je osvetlil nekatere trenutke v katerih se je rojevala mlada Slovenija. Zatem smo nazdravili z radgonsko penino in v veselem razpoloženju nadaljevali s praznovanjem dneva državnosti.

Terasa pred hotelom, ki jo je včeraj krasila slovenska zastava s panojem Radia ognjišče v ozadju, je danes postala svetišče z oltarjem, pri katerem smo praznovali Gospodov dan. Nadškof uran je v pridigi me drugim opozoril na tri razsežnosti našega počitnikovanja: počitek, utrjevanje medsebojnih vezi, zlasti med zakoncema, člani družine in prijatelj ter na duhovno razsežnost, ki daje počitnikovanju poseben pečat. Tudi zato mnogi tako radi pridejo na radijske počitnice.

Žitnica Italije

Sicilija je dežela neokrnjene narave, zelo obdelana. Skoraj ni kosa zemlje, na katerem bi domačini ne gojili rastlin, zelenjave, sadja, žit. Ko smo se vozili po notranjosti dežele, do našega letoviškega nekajdnevnega domovanja, smo razumeli, zakaj Sicilija velja za žitnico Italije. Je dežela izredno rodovitne zemlje, kar že okušamo tudi počitnikarji pri obrokih, saj je hrana, ki nam jo strežejo, polnih okusov, sestavljena iz pestre ponudbe domačih, tradicionalnih jedi in začimb.

Le kdo ne pozna Sicilije po organiziranem kriminalu, tukajšnje mafijske družine res da v marsičem ovirajo prebivalce, industrije skoraj ni, zaradi tega je Sicilija ohranila svojo prvobitno podobo, predvsem v notranjem delu dežele. Danes je nedelja, zato omenimo še močno pripadnost tukajšnjih ljudi do družine. Obedovanje ima na Siciliji pomembno vlogo, za skupno mizo se zbere vsa razširjena družina in si med jedjo vzamejo čas tudi do dveh, treh ur za pogovor in medsebojno druženje. Veliko je lepih, posebnih reči, ki smo jih začeli šele dobro odkrivati.