Razno iz Melbourna
Slovenci po svetu | 21.04.2011, 07:50 Matjaž Merljak
Kako se je spremenilo življenje v Avstraliji po nedavnih naravnih ujmah, kako je z življenjem slovenskih društev in kako se rojaki pripravljajo na veliko noč, je v nedeljski oddaji Slovencem po svetu in domovini poročala Meta Lenarčič iz Melbourna.
Končno se svet počasi umirja. Naravne ujme, ki so tudi nam v Avstraliji že letos prizadele ogromno hudega, se počasi popravljajo, srčnih ran - izguba svojih najdražjih in žuljev rok mnogoletnega dela - pa se ne more kar tako pozabiti.
Vso to škodo, ki je nastala v času poplav in ciklona, že pošteno okušamo po vsej Avstraliji. Posebno sadje in tudi zelenjava se je znatno podražila. Samo primer: cena banan je bila $1-1.50 za kilogram današnja cena $15 za kg. Najdražje so prav banane, ker pa je med drugim na trgu še mnogo drugega sadja, jih kaj dosti ne pogrešamo.
Rojaki iz Queenslanda so se slovenski skupnosti po vsej Avstraliji srčno zahvalili za poslano denarno pomoč, čeprav ni bilo veliko, darovano pa iz srca. Istočasno so nam sporočili, da je vsak dolar pripomogel pri nabavi najnujnejših potrebščin, kar si lahko samo zamislimo,kako hudo je moralo biti.
Kaj pa se dogaja v slovenski skupnosti po Melbournu in bližnji okolici? Vzdušje na SD Planica še vedno živi, še se organizirajo letne prireditve, obiski pa očitno padajo. Balinarska sekcija je že skoraj zamrla, nekajkrat na leto se balina, pa še to samo prijateljsko.
Lovska družina se še po malem druži. V hladnejših dnevih pa vse tja do spomladi se skupina lovcev še vedno z veseljem odpelje na lov. Včasih za dan ali dva. Viktorijski gozdovi so večinoma kar gosto poraščeni, mnogim različnim živalim zatočišče in paša. Kenguruji, divji konji, vombeti, ki so bolj podobni majhnim prašičem (prvih treh se ne strelja), potem so še divje koze, divji prašiči, jeleni, zajci in lisice. Vsak član lovske družine mora imeti obvezno dovoljenje za puško, sicer je eden zelo dragih športov pri prekrških, so velike kazni, ker je le nevarno nositi lovske puške s seboj. Vsi se zavedajo pravil in odgovornosti.
Le redkokdaj se le kateremu lovcu posreči kakšen odstrel jelena. Z veseljem in ponosom pripeljejo trofejo na društvo, kjer se meso razreže in kasneje pripravi jelenov golaž s polento ali krompirjem. Takrat je veliko veselje in domača pojedina in neskončne zgodbe lovcev in tistih jelenov, ki so jim po sreči ali nesreči pobegnili.
Na dan sv. Jožefa se vsako leto odpre sezona na race in jerebice. Spet že lovci komaj čakajo, da se odpeljejo tudi do 500 km daleč do močvirja in jezer, kjer se zadržujejo. Prenočijo v šotorih, ki jih prinesejo s seboj, imajo tudi svojega kuharja, žejni pa tudi niso. Kar se pa tiče odstrela »rac«, so zelo vesele, ker so odletele naprej do drugega leta. Po mojem mnenju je to le veselje - biti skupaj s prijatelji v naravi v okoliščinah, ki jih spominjajo na domači kraj.
Na slov. primorskem društvu Jadran, ki imajo za patrona sv. Jožefa, so tudi letos imeli na ta praznik 27. marca sv. mašo ob 12.30, ki jo je daroval naš pater Ciril Božič. Na tisto nedeljo se že po tradiciji zbere veliko število rojakov od blizu in daleč. Oltar vedno lepo in skrbno pripravljen stoji v dvorani, zatem sledi sv. maša. Po končani maši je bil že čas za kosilo, katerega so pripravile članice društva. Druženje in srečanje drug z drugim je vedno veselo - še kakšen kozarček za dober tek - in že je bil čas slovesa.
Za mlajše mamice in dekleta se je na predlog predsednika Stojana Brneta pričel tudi kuharski tečaj. Že v januarju je vlogo kuharice držala gostja iz Slovenije - Žabice pri Ilirski Bistrici Magda Baričič. Predstavila je peko potratne potice, ki so jo na koncu ob kavici tudi pokusile. Odlično!
Mesec za tem so bili na vrsti kuhani štruklji. Prvi po starem načinu - zaviti v krpo in kuhani v kropu, drugi na sopari. Pokušnja tudi teh je bila izvrstna. Pred velikonočnimi prazniki pa pripravljajo peko domače potice. Zgleda,da mlajše gospodinje rajše kuhajo in pečejo skupaj v družbi, kot same doma, malo je strahu in verjetno premalo prakse. Odlična zamisel. Čestitke!
Najstarejše društvo v Viktoriji, SD Melbourne, trenutno malo počiva. 56 let je dolga doba, tako pri oskrbi, vzdrževanju prostorov z okolico. Čakajo na pomoč mlajše generacije. Upajmo,da jim ne bo vzelo predolgo, radi bi čim prej dočakali obljubo mladine pri nadaljevanju začetih načrtov slovenskega rojaka pod južnim križem.
Ostala društva se srečujejo z istimi letnimi programi in težkočami kot ostali, ne glede na katerem koncu predela mesta živimo. Čas bo tisti, ki bo pokazal, upajmo pozitivne uspehe.
Novo šolsko leto za učence Slomškove šole in tečaj slovenskega jezika za odrasle se je pričel konec februarja. V šoli je 21 učencev, na tečaju pa 7 študentov. Ravnateljica šole Veronika Smrdel Roberts in voditeljica tečaja Draga Gelt OAM sta veseli novih začetkov. Novi Pastoralni svet 2011-2016 ima poleg predstavnikov skupin, ki so že leta aktivne, še dve novi skupini. Skupino, ki skrbi za kapelo Svete Družine z mozaikom Marije Pomagaj v TaPinu v Bacchus Marshu in skupino za diakonijo, namenjeno skrbi in delo z bolnimi in starejšimi.
Postno romanje na hribček TaPinu smo imeli 9.aprila, kjer smo imeli pobožnost križevega pota ob 10. uri, ob 11. uri pa sveto mašo. Po kosilu iz romarske torba pa še izlet muzeja avstralske vojaške aviacije RAAF. Nekateri smo se odpeljali s svojimi avtomobili, skupina iz Kew in p. Ciril pa z avtobusom. Naša kapelica z rdečo streho in majhnim stolpom je vidna že od daleč. Vreme: malo nas je prepihalo, pa nič za to. Hvala patru Cirilu Božiču za lep dan.
V postnem času je bila pobožnost križevega pota pri vseh mašah ob nedeljah in petkih. Na cvetno nedeljo, če je lepo vreme, je pobožnost blagoslova butaric zunaj pred Lurško votlino, drugače v cerkvi. Butarice s pisanimi trakovi in zelenjem so pletle in pripravile žene tako kot vsako leto, oljčne vejice pa so bile na voljo pred oltarjem. Vsi, ki živimo po svetu se zavedamo lepot, navad,tradicije in izročila slovenske kulture, kako barvito je povezano praznovanje Velike noči.
