P. Angelik Tominec - 50. obletnica smrti apostola Ljubljane
Slovenija | 02.04.2011, 11:45
Na današnji dan pred petdesetimi leti - 2. aprila 1961- je v Ljubljani umrl urednik, socialni delavec in duhovnik p. Angélik Tomínec. Z bratom p. Romanom Tomincem - bila sta rodna in redovna brata frančiškana - so ju imenovali apostola Ljubljane.
P. Angelik Tominec je po vstopu v frančiškanski red in duhovniškem posvečenju nadaljeval študij v Fribourgu. Ko se je vrnil v rodno Ljubljano, je deloval v župniji Marijinega oznanjenja. Pripravil je prevod papeževe okrožnice Rérum novárum z obsežnim komentarjem in v številnih člankih obravnaval teoretična vprašanja socialnega nauka. Med obema vojnama je ustanovil zavarovalno skupnost za „tretjerednike“. Vsa leta svojega duhovništva se je posvečal karitativnemu delu, in obenem skrbel za zapornike. Pred smrtjo je podelil zakrament sprave tudi voditelju KPS Tonetu Tomšiču. Angelik Tominec je dal zgraditi Frančiškansko dvorano, sedanje Mestno gledališče in Serafinski kolegij, kjer je pozneje dobila svoje prostore Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. Pred smrtjo je načrtoval še prenovo zunanjščine frančiškanske cerkve na Tromostovju. Glede tega je dejal: „Ne branim se dela, če Bog hoče, mi bo dal zdravje, če ne, tudi rad umrjem.“ P. Angelik Tominec je umrl na velikonočno nedeljo zvečer.
Glasnika pravičnosti in dobrote
Naključno ali pa tudi ne je pred dnevi pri založbi Brat Frančišek v Ljubljani izšla knjiga p. Silvina Marijana Krajnca z naslovom „Brata p. Angelik in p. Roman Tominec - glasnika pravičnosti in dobrote“. Knjiga, ki je nastala na osnovi doktorskega dela, govori o prispevku že omenjenih rodnih bratov frančiškanov k podobi predvojnega in povojnega katolištva na Slovenskem.
Družina Tominčevih je živela na Dunajski cesti 29. Angelik (1892 - 1961) je bil najstarejši izmed desetih sinov, Roman (1900 - 1991) pa osem let mlajši. V otroških letih sta zahajala v bližnjo frančiškansko cerkev in v letih odraščanja oba vstopila v red. Sv. Frančiška. Po duhovniškem posvečenju sta nadaljevala študij in doktorirala, prvi iz teologije, drugi iz umetnostne zgodovine. Delovala sta med obema vojnama, ko so si nekateri prizadevali, da bi Cerkev postala odločilen dejavnik na verskem, političnem, kulturnem in vzgojnem področju. Med drugo svetovno vojno sta doživljala pritisk totalitarnih oblasti, po njej pa s strani partije, ki je skušala izriniti Cerkev iz javnega življenja in zatem zatreti njeno delovanje.
Angelik in Roman Tominec sta z oznanjevanjem, pastoralnim, vzgojnim, karitativnim in znanstvenim delom skušala sooblikovati podobo katolištva predvsem s poudarjanjem evangeljskih vrednot pravičnosti, dobrote in solidarnosti. P. Angelik je spremljal razvoj krščanskega socialnega nauka in ga uresničeval med delavstvom, p. Roman pa se je kot katehet posvečal vzgoji mladine in skrbel za duhovno oblikovanje zapornikov. Med vojno sta zagovarjala nevmešavanje Cerkve v politične zadeve in bila proti kakršni koli obliki sodelovanja z okupatorji. Po vojni sta kljub pritiskom oblasti ohranjala edinost Cerkve ter v pastoralnem delu iznajdljivo iskala novih poti oznanjevanja. V svojem delovanju sta bila brata Tominca v mnogih pobudah in delovanju glasnika evangeljskega razumevanja poslanstva Cerkve, kakor so ga poudarili 2. vatikanski cerkveni zbor in dokumenti cerkvenega učiteljstva zadnjih desetletij.
