Dr. Zupančič o skupnem slovenskem prostoru

Slovenija | 22.03.2011, 07:40 Matjaž Merljak

Na desetem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru je svoj pogled na temo skupnega slovenskega kulturnega gospodarskega in znanstvenega prostora predstavil tudi izr. prof. dr. Jernej Zupančič (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani). Dal mu je naslov: O konceptu globaliziranega slovenstva in skupni slovenski kulturni prostor v informacijski dobi.

Spoštovani gospod predsednik. Spoštovani gospod minister. Gospe in gospodje, Slovenke in Slovenci!

Ob 10. obletnici je seveda čas in priložnost za slavo, dopuščene so emocije, vendar pa najbrž nismo tukaj za to, da bi poslušali zgolj lepe besede o lepih idejah, temveč, da bi tudi nekoliko problematizirali, kaj nam pomeni skupni slovenski kulturni prostor danes? Je to sintagma, za katera imamo pač različna mnenja? Je to konstrukt, ki mu radi očitamo zastarelost? Je to koncept, ki mu zanesljivo še nismo rekli zadnje besede, niti ga nismo izpolnili? Imamo izziv, pravzaprav problem, namreč, če nekoliko problematiziramo, lahko ugotovimo, da skupni slovenski kulturni prostor niti ni dovolj skupen, da ni čisto več slovenski, da morda celo ni dovolj kulturen. Sploh pa ni prostor v politično teritorialnem smislu, v smislu teritorialne zamejitve, temveč nekaj drugega.

Kaj je torej ostalo od lepe dediščine in dobre ideje, stare vsaj 150 let? Nič? Je to zgolj iluzija? Problem, drugič, priznajmo imamo seveda problem.

Morda se stvari lotevamo na nekoliko napačnem koncu, zaverovani v moč svetovne globalizacije, integracije, informatizacije in tako naprej, nasedamo - spet - glasovom, da naj bi preprosto žrtvovali svoje slovenstvo, beri evropski partikularizem, skupnim panevropskim ali celo civilizacijskim ciljem in interesom. Škoda. Kje je potem slovenski kulturni prostor?

Zato se nekaterih loteva misel, da je čas za evropejstvo, za svetovljanstvo, brez slovenstva. In sedamo ali sedajo v naročje dvomljive univerzializacije zmotno misleč, da bomo s tem odpravili tako imenovani problem etičnih konfliktov in vsega, kar temu sledi. Pa kaj še? To je iluzija hlapcev, zatajevanje lastnih idej, lastnih interesov, ne vodi nikamor. Najmanj pa seveda v dekonfliktualizacijo, ki se nam pojavlja, kadarkoli se seveda soočamo, nasprotno žal tudi pri akterjih vodi v določeno zadrego, stisko. Kajti vendarle smo soočeni s tem, da pač Slovenci takšni ali drugačni delno ali v celoti z jezikom ali brez jezika smo, upam. Torej ti koncepti niso rešitev.

Trdim, da skupni slovenski kulturni prostor mora obstajati. Ne kot okoliščina, temveč kot koncept, kot vrednota, kot zavestno prizadevanje, kot sistematičen niz povsem operativnih ciljev, kot naš narodni, ne nacionalni oziroma ne samo nacionalni interes.

Sedaj se seveda lahko vrnemo nazaj k začetnemu izzivu, torej ali smo slovenski, kulturni in tako naprej. Dve desetletji skorajda imamo slovensko državo, kar pa očitno, torej ena generacija približno, ni popolnoma dovolj, da bi se tega popolnoma navadili. Zavedamo se, navadili se nismo, priznajmo. Imamo s tem institucionalne možnosti mednarodnega sodelovanje in delovanja in bistvene korake smo na tem, lahko rečemo naredili, zanesljivo pa ne dovolj. Kajti slovenstvo živeče v kategorijah nacije, manjšinstva in diaspore je seveda odprta kategorija, odprta na polju mednarodnih odnosov.

Zavedati se moramo, da nam obstoj države same po sebi in tudi instituciji ne omogoča oziroma ne garantira avtomatično obstoja slovenske kulture jezika in tako naprej, daje nam seveda, če tako rečemo zgolj licenco za odprto konkurenco na polju vseh drugih kulturnih prostorov, s katerimi se soočamo v Evropi, pa tudi širše.

Smo torej v presečišču na odprtem polju. Tukaj pa lahko uporabimo manjšine, slovenske manjšine, znotraj Republike Slovenije in Slovence v sosednjih državah, kakor tudi predstavnike diaspore, če z eno besedo imenujem tisto, kar izseljenstvo je in ni, da jih seveda potrebujemo. Da nam koristijo njihove dragocene izkušnje in ne samo to, da je to integralni del, čeprav silno raznolik, globaliziranega skupnega slovenskega kulturnega prostora. Te okoliščine torej narekujejo koncept, ne okoliščine. Skupni slovenski kulturni prostor se nam preprosto splača, mora obstajati.

Tukaj pa seveda vidimo nekaj dolžnosti, ki izvirajo iz situacije oziroma statusov bodisi Republike Slovenije, kakor seveda tudi slovenskih oziroma organiziranih slovenskih institucij, organizacij in tako naprej, Slovencev po svetu. Vemo, da nas označuje, ne nujno odlikuje izredne državljanske, kulturne, politične in gospodarske raznolikosti, ampak po drugi strani to, kar nas razdvaja je hkrati tudi velik potencial. Večidejnost, večkulturnost, večjezičnost je realna okoliščina, včasih ovirajoča, po drugi strani pa, kot rečemo tudi priložnost.

Na nek način je to okoliščina, ki daje slovenstvu svetovljansko razsežnost. Ni nujno, da bi nas to v vsakem primeru razdvajalo ali grenilo. Nasprotno. Poglejmo, kje so perspektive te okoliščine. Poglejmo, kje so okoliščine, ki narekujejo povsem nove tendence, beg možganov že imenovan danes, pa tudi seveda nadaljevanje. Izseljevanje Slovenije ni samo solza, ki se mora potočiti za izgubljenim človeškim potencialom, ampak tudi priložnost, ki bo to postal takrat, ko ga bomo resno organizirali. To se pravi, govorimo o določenih pogojnikih.

Dr. Jernej Zupančič je leta 1997 doktoriral iz tematike Slovencev v Avstriji. V obdobju 1998-2001 je bil direktor inštituta za geografijo. Aprila leta 2002 se je vključil v raziskovalno delo na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Kot gostujoči profesor pa je predaval na Univerzi v Celovcu. Od septembra 2002 pa nastopa kot docent na oddelku za geografijo na Filozofski v Ljubljani, kjer predava politično geografijo in geografijo jugovzhodne Evrope. Objavil je več kot 250 znanstvenih in strokovnih del, vodil več projektov za različne naročnike, organiziral in vodil strokovne seminarje za mlade generacije Slovencev v zamejstvu, predaval več na tujih univerzah in bil član različnih delovnih skupin.

 

 

Kaj nam pomenita manjšinstvo in diaspora? Manjšine naše in druge, stare in nove so nosilec določenega socialnega in prostorskega kapitala. Dva termina na katera bi želel opozoriti in s katerim operiramo absolutno premalo, predvsem pa ga ne spravljamo v resen raziskovalni, pa tudi operativen politični, gospodarski kulturni koncept in kontekst.

Če v socialnem smislu, torej kot socialni kapital označujemo znanje več jezikov, kultur, poznavanje situacij, večkulturnost, obstoj organiziranih družbenih omrežij, zvez, iniciativ in tako naprej nam to, torej tem skupnostim, daje lastnost dobrega partnerja, pravzaprav najboljšega partnerja. Manjšine v sosednjih državah, zlati Slovenci v Italiji in Avstriji so seveda najboljši primer za to. Najboljši partner. Tisti, ki je seveda dobesedno močno stimuliral gospodarsko izmenjavo in jo še vedno in najbrž za to ni bil dovolj niti nagrajen, niti spodbujen, niti sistematično urejen. Manjšine seveda to lahko počnejo. V enaki meri, pa trdimo enako tudi za to tako imenovano razseljeno slovenstvo vse naokoli po svetu, zato, ker znajo, zato ker zmorejo in zato, ker hočejo, ker imajo za to pravzaprav priložnosti. Kaj v tem primeru pomeni prostorski kapital? Je pravzaprav nadaljevanje prejšnjega. Namreč vsaka izmed teh skupnosti Slovencev po svetu naseljuje določeno ozemlje, ga funkcionalno obvlada, v njem živi, ga pozna. Tam je vpet.

Manjšine zasedajo robna, strateško izjemno pomembna, dasiravno velikokrat tudi marginalna periferna območja, ampak vseeno. Diaspora pa na drugi strani zaseda velemesta. A vemo, kaj nam to pomeni? Ali vemo, kaj so tukaj Pariz, Cleveland, Budimpešta, Dunaj, New York, Chicago, Sydney, Buenos Aires, Beograd in še vrsto drugih? Vsaj 50 tisoč oseb, vsaj 50 tisoč usod, vsaj 50 tisoč individualnih potencialov, ki lahko to postanejo takrat, ko so povezani in aktivnosti, ki so se tukaj že začele, seveda, kažejo na to, da smo na pravi poti. Najbrž pa ne dovolj in tudi ne dovolj odločeno.

Ta torej prostorski kapital je seveda neka realna vrednost, ki zasluži, ne samo raziskovalno, ampak tudi še kakšno drugo pozornost. Koliko smo v resnici storili v Republiki Sloveniji za to, da bi ta socialni in prostorski kapital ohranjali, razvijali in krepili, ne seveda samo s pristopi, ki so stari 20, 30 let in so seveda žlahtna dediščina, ampak tudi tisti, ki so inovacija, ki se morajo, seveda zahtevajo obrnitev možganov in glave, ki zahtevajo seveda drugačne organizacijske pristope, ki zahtevajo po drugi strani tudi odstop od nekaterih konceptov, ki so pač pasé. Zreli za zgodovino. Bolje rečeno, kaj je treba storiti - in tukaj smo pri konceptih.

Najprej bo treba nekoliko na novo razumeti koncept skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki seveda ni samo jezikovno orientiran ali jezikovno-kulturno orientiran. Ne pozabimo let 1991, 1992, 1993, ko so mnogi Slovenci neznajoči ene besede slovensko, pomembno prispevali k temu, da se je naša država mednarodno uveljavila. So to Slovenci ali Neslovenci? I am Slovene, ste slišali velikokrat, ampak ne po slovensko. Ali imamo pravico reči: Nisi? Ali imamo pravico ločevati? Imamo moralno pravico gledati smo ali nismo, na katerem državljanskem statusu v takih in drugačnih okoliščinah? Povabimo jih v svoj krog. Tudi, če je to nekoliko drugačno, manj tradicionalno, vendar seveda ravno tako lahko vitalno. Ne omejujmo se, kajti sicer nam seveda neizogibno spada samo večno striženje in napredovanje asimilacije.

Identiteto je pač mogoče doživljati na več različnih načinov in s tem nikakor ne zanikamo vrednosti poslanstva in pomena slovenskega jezika in kulture. Ampak zavedamo se, da je raznolik, da je tudi nov, da je drugačen pri tretji, četrti generaciji predstavnikov naše diaspore.

Drugi temelj oziroma kategorija vsekakor ni državljanstvo, čeprav to radi zelo pogosto uporabljamo. Namreč, odločilna je zavest, identiteta, pripadnost, hočemo delovati skupaj. In to je tisto, kar odlikuje, dejansko odlikuje kategorijo naroda in ne samo nacije. Državljanstvo je torej objektivna okoliščina, kakor so tudi manjšinski statusi. Ne glede na te, lahko delujemo, sodelujemo, ustvarjamo skupni slovenski kulturni prostor. Zato ne kaže gledati na manjšine in diasporo, kot na večno izgubljajoči se del slovenstva, kateremu pač manjka mlada generacija. Vprašamo se, zakaj nam manjka mlada generacija in zakaj seveda zelo radi pogledamo, lahko rečemo da kulturno folklorne elemente prebivalstva - z vsem spoštovanjem kapo ali klobuk dol nad 60 let, 65, 70 let - ne vidimo pa 20-letnikov, 30-letnikov, ki so izobražujejo kjerkoli. Kje so na primer mladi Porabski Slovenci? Razširjeni po evropskih univerzah. Zakaj jih ne vidimo? To je naš problem, ne njihov problem.

Tretja točka je tukaj institucionalna skrb, ki ste jo poudarili že vsi predgovorniki in glede na naslove domnevam, da jih boste vsi za menoj. Možnosti, kolikor se pač da, kolikor dopuščajo ekonomske možnosti, ampak to ni dovolj. Denar ni glavni problem. Glavni problem je interes, glavni problem je sistematična skrb, glavni problem je seveda to, da politiki, uradniki, od prvega do zadnjega, na vseh ministrstvih, na vseh lokalnih ravneh vedo za to slovenstvo in so zanj seveda tudi pripravljeni prisluhniti. Ne zato, da je to rezultat oziroma delo dveh institucij, ki se specializirano ukvarjata s tem. Tukaj se potem torej znajdemo pri mnogih praktičnih ovirah, na katere, spoštovane Slovenke in Slovenci iz sveta naletite prepogosto.

Tretjič, gre seveda tudi za povezanost institucij in civilne družbe. Veliko besed, malo manj dejanj, ustrezno temu je tudi rezultat. Namreč, ne samo institucije med seboj, temveč tudi vse organizacije, društva, cerkev, klubi, forumi in tako naprej, stari in moderni, v novih, takih in drugačnih oblikah so seveda torej tisti del, ki lahko rečemo ustvarja sinergijo. Mimogrede bo seveda krepila tudi slovenski jezik, kulturo in tako naprej in najbrž širila tudi notranjo toleranco, ki jo Slovenci potrebujemo. Ne zaradi tega, ker bi morali zanikati, lahko rečemo pluralnost slovenskega prostora, znotraj Slovenije, kakor tudi zunaj nje. Zavedajoč se pri tem, da tudi kategorija slovenske nacije, daleč od tega, da bi bila izvorna samo slovenska, pa vendar je naša. Če hočete dokaz, slovenska nogometna reprezentanca.

Žal je to področje, seveda, precej skromno, lahko rečemo podhranjeno, zanemarjeno in zaradi različnih parcialnih interesov, včasih tudi sistematičnih napak, ki se nam vlečejo toliko časa, kolikor časa razmišljamo o slovenskem kulturnem prostoru. Namreč, da pač ne bi še zdaj naredili odločilnega koraka in ga ne naredimo.

Nič ne pomagalo, če bo skupni slovenski kulturni prostor ostal samo krasno zapisan v nekaj zbornikih, v kakšnem lepem projektu, v enem, dveh, treh zakonih, če se seveda tega ne bomo oprijeli vsi. Operacionalizacija seveda sledi, torej lahko rečemo šele v praksi, šele tam lahko zaživi, šele tam se lahko začenjajo torej odstirati tudi tisti problemi, ki so pravzaprav minorni, ampak vendarle jih pogosto ne presežemo in zaradi tega tudi ne naredimo, lahko rečemo, vseh teh.

V tem kontekstu se mi zdi posebej poudariti segment izobraževanja, ne zaradi tega, ker bi morda šolstvo, kot kategorija tukaj manjkalo, ampak zaradi tega, ker to ni samo stvar oficialnega izobraževanja od vrta do univerze, pa še malo čez. Temveč zaradi tega, ker je veliko tudi neformalnih poti, navsezadnje tudi lahko rečemo preko turističnih takšnih in drugačnih, ampak poglejmo, kolikšne so pa povezanosti uradne institucije slovenske države in šolske ustanove v zamejstvu oziroma tudi po svetu, kolikor in na kakšen način postaja? Kako so moderne, kako so dovzetne za inovacije, kaj sporočamo pravzaprav generaciji, ki bo jutri, čez 5 ali pa čez 10 let odločilen dejavnik na njihovem teritoriju, ker bo tam - ali tam ustvarjamo socialni in prostorski kapital ljudi, s katerimi bomo lahko sodelovali, delali posel? Mnogo manj, če mene vprašate, kot bi lahko in veliko več, če gledam napor posameznikov.

Naposled seveda ostane tudi vprašanje odprtosti za inovacije, pa seveda tudi, lahko rečemo, neka nova organizacijska shema. Ja, potrebujemo neke vrste konzorcij stalnega srečevanja izmenjave mnenj in pa seveda tudi sistematične gradnje. Enkrat na leto bo morda kljub vsemu premalo. Če hočemo rešiti tiste probleme, ki so nekako samodejni , priznajmo pa tudi tisti, do katerih preprosto ne pridemo, zato ker priti nočemo, zato, ker so pretežki. Pa niso pretežki.

Nanizal sem nekaj besed, precej daljši tekst je v zborniku, dovolite si ga prebrati. Želel sem izpostaviti nekatere stvari, o katerih govorimo že 10 let. Marsikaj se je spremenilo, marsikaj žal tudi ne. Čas je za akcijo. Hvala lepa.

Iz magnetograma X. vseslovenskega srečanja, ki je 1. julija 2010 potekalo v Državnem zboru Republike Slovenije.