Pokojni Albert Mlekuž
Slovenci po svetu Matjaž Merljak
V cerkvi sv. Alberta na Zwartbergu v Genku v Belgiji smo se 8. februarja poslovili od našega rojaka Alberta Mlekuža. Poslovilno mašo je zelo lepo pripravil domači flamski župnik, ker je bil msgr. Janez Pucelj službeno zadržan, ga je nadomeščal Lojze Rajk, ki je bil več let župnik v Belgiji in je pokojnega tudi večkrat obiskal. Lepo je bila zastopana slovenska skupnost, med njo nekateri pevci slovenskih zborov Slomšek in Naš dom pod vodstvom dr. Francija Novaka. Kratek opis življenjske poti pokojnega Alberta Mlekuža oz. Bertota, kot so ga klicali, je pripravil Bernard Žabot.
Albert se je rodil v enem od najlepših krajev Slovenije v Bovcu, 13. marca leta 1934. Mlada leta je preživel v rojstnem kraju. Po odsluženem vojaškem roku se je vrnil v domači kraj in kaj kmalu svojo izvoljenko Justo r. Štrukelj popeljal pred oltar.
Ker si je želel ustvariti človeka dostojno življenje, a v domačem kraju ni našel ustrezne zaposlitve, se je kmalu po poroki s svojo mlado ženo podal v tuji svet iskat boljše življenjske pogoje. Peš sta se podala preko Karavank čez mejo v Avstrijo z namenom iskati lepše življenje na Švedskem. Ostala sta v Avstriji v taborišču eno leto. V tem času je dobil ponudbo za delo v Belgiji v rudniku Zwartberg. Tu je prišel v stik z drugimi slovenskimi rojaki, ki so tudi prišli iskat delo semkaj.
Ker sta oba imela posluh za petje, sta se pridružila pevskemu zboru Slavček v Waterscheju. Bil je dolgoletni član slovenskih društev Slomšek in pozneje tudi Naš dom. Tu je finančno in fizično veliko pomagal pri graditvi Našega doma, saj je imel pridne roke.
Bil je priden za delo in tudi nadarjen za slikanje. Bil je kar neke vrste strokovnjak, kar je prijel v roke, mu je uspelo. V rudniku je delal 20 let. Do upokojitve je še delal v Fordovi tovarni v Genku in tudi v lastni režiji.
Tu v rudniškem naselju v Zwartbergu sta si ustvarila svoj dom ali gnezdo, kjer sta se rodila hčerka Majda in sin Bruno. Hčerka Majda si je kaj kmalu srečala izvoljenca in se poročila. Mlademu paru so se kaj kmalu rodili hčerki Nadja in Marijana. Tako se je širila njegova družina. Berto je doživel celo pravnukinje. Ker je bil zelo skrben in pridnih rok, je pomagal hčerki in vnukinjam zgraditi svoje hiše.
Do svoje 70 letnice je pridno pomagal ženi in otrokom. Bil je ljubeč a tudi strog oče in dedek. Pred sedmimi leti pa ga je priklenila na bolniško posteljo zahrbtna bolezen “bezgavka“ , katero je uspešno in pogumno premagoval..
Kljub težki bolezni se je 2007 leta podal v domači kraj in tudi Italijo, kjer sta si hčerka in njen mož zgradila hišo. Z ženo Justi sta vsako leto obiskovala svoj rojstni kraj. V Logu pod Mangartom sta si namreč zgradila svoj vikend in tam preživela poletne mesece.
31. januarja je hčerka Majda slavila svoj rojstni dan, kjer se je zbrala cela družina, a tri dni zatem se je Berto za vedno poslovil od svojih najdražjih.
Za konec še nekaj malo prirejenih Prešernovih vrstic prijatelju Matiju Čopu: .
Niso suhe nam prijatljem oči, ki se spomnimo tebe
In predragih s teboj tvoje ljubezni darov.
Seme, ki ti zasejal si ga, že gre v klasje veselo,
nam in za nami dokaj vnukom obeta sadu.
Naj se učenost in ime, čast tvoja, rojak, ne pozabi,
Dokler tebi vse drago v tem kraju med Slovenci živi.
