Abrahamka iz Moersa - Irena Sandmann

Slovenci po svetu | 09.03.2011, 07:28 Matjaž Merljak

'Če je v duši luč, je v človeku lepota . . .', bi brez zadrege lahko zapisali za našo Ireno, ki si ob osebnem jubileju zasluži predstavitev, predvsem pa besedo zahvale ... 'Če je v človeku lepota, je v hiši in življenju harmonija'.

Irena Sandmann je zavedna Slovenka, soproga, mamica, ki ob skrbi za družino zmore postoriti še kaj v zvezi z moževo ordinacijo. Ob tem pa ji nekaj časa, predvsem pa zvrhana mera energije ostaja tudi za delo v skupnosti in MePZ »Slovenski cvet« iz Moersa.

Pred 50 leti jo je povila mama Erika. Sestrica Pika ji je morala odstopiti zibelko, ona pa potem sestrici Renati. Življenje je pač naneslo, da se je družina razselila, niso pa zgubili medsebojnih vezi. Irena si je v Porurju v Nemčiji, svojem rojstnem okolju, ustvarila družino. S soprogom Volkmarjem, priznanim zdravnikom internistom, sta dala življenje Larissi, Leandri in Aliani.

Z glasbo se je srečala v svojih rosnih letih, saj je nekaj let kot organistka pri slovenskih mašah spremljala ljudsko petje.Že davnega 1984 leta se je pridružila pevcem v »Slovenskem cvetu«. Nekaj let so jo tri male deklice nujno rabile doma. Ko pa so toliko odrasle, da so lahko pazile druga drugo, je znova pritekla k svojim prijateljem, marljivo hodila na vaje, nastope in sodelovala pri nalogah, ki smo si jih kot člani društva zadali. Z neverjetno energijo in pozitivnim odnosom do življenja, je v našem društvu in zboru pravi magnet. Vedno dobre volje, nasmejana, pozitivno naravnana bo iz vsake situacije našla pravi izhod, s pretanjenim čutom za sočloveka, pa si je pridobila neštete prijatelje, ki ji zaupamo.

Naj je naloga še tako zahtevna, pot še tako dolga, je Irena vedno v tisti vrsti, kjer se napravita prvi in zadnji korak. Taka je tudi takrat, ko vemo, da jo tarejo skrbi, ko čutimo, da bi sama potrebovala pomoč, besedo podpore, tolažbe.

Koliko srečanj Slovencev v našem okolju, ali pa kjer koli smo nastopali, je s svojo radoživostjo, nalezljivim nasmehom in pridnimi rokami, ki delajo čudeže, napravila še lepša, nepozabna. Njena navada je, da se po nastopih zbora vedno pomeša med ljudi in s svojo držo ter odnosom pomaga ustvarjati atmosfero, ki ta srečanja bogati in preganja sivino dolgočasja ali včasih tudi naveličanosti. Ko pa sami pripravljamo srečanja za našo skupnost, je Irena spet tista, ki se ne brani obveznosti, saj v sebi nosi neustavljivo in iskreno željo po darežljivosti in sodelovanju.

Živeti preprosto, ljubiti velikodušno, misliti iskreno in govoriti prijazno, so načela, v katerih našo prijateljico v celoti prepoznamo.

Zato draga naša Irena, iskrena hvala za vse kar nam daješ in bodi prav taka še drugo polovico svojega življenja!