60 let ustanovitve Matajurja
| 07.03.2011, 07:44 Matjaž Merljak
Olga Tedoldi, hčerka ustanovitelja slovenskega časopisa Matajur v Benečiji, je napisala članek o začetkih časopisa pred 60 leti in življenju v Benečiji v času hladne vojne.
Konec preteklega leta je minilo že 60 let od ustanovitve časopisa Matajur, ki skrbi da slovenska beseda v Videmski pokrajini živi tudi v tiskani obliki. Prva številka časopisa je izšla 3. oktobra leta 1950 v Špetru. Urednik časopisa je bil moj oče Vojmir Tedoldi, zaveden Slovenec, ki je časopis ustanovil skupaj z ženo Jožico, Izidorjem Predanom in Mariom Kontom. Prve tri številke časopisa so izšle v Špetru , nato so bili prisiljeni uredništvo zaradi tako hudih protislovenskih pritiskov preseliti v Videm.
Moj oče, ki je prihajal iz Krnahte v Terski dolini, je Matajur urejal kar 23 let. Takrat še ni bilo avtomobilov in telefonov, zato je moj oče, skupaj z mamo, začel hoditi z motorjem po belih in ozkih poteh Benečije in iskal novice. Nekateri ljudje so radi povedali, a drugi so se skrivali za "tendinami" in so obvestili karabinjerje ko so slišali da prihaja motor "Guzzi" rdeče barve. Po končani 2. svetovni vojni je namreč v Benečiji divjala izredna protislovenska gonja, ki ni bila nič manjša kot v času fašizma. Italijanskim nacionalistom je uspelo med ljudmi slovenstvo izenačiti s komunizmom in slovenska beseda je bila zelo nezaželjena.
Spominjam se, da ko je moj oče hodil po vaseh so se ljudje pogosto tekli skriti in ko je šel mimo hiše so ga škropili z blagoslovljeno vodo, saj je bil ''hudič slovenski''. Ko je prišel v kakšno gostilno v Benečiji, so le redki govorili z njim, večina se mu je raje izognila, ko pa je šel iz gostilne so čez stol, kjer je sedel, naredili križ in tako izganjali hudiča.
Po začetku izhajanja časopisa so mu italijanske oblasti tudi zasegle potni list, da ni mogel v tujino. Tudi sama se spomnim, da sem bila v šoli zelo osamljena in so me sošolke zaradi dela mojega očeta pogosto zasramovale.
Matajur je najprej izhajal vsakih 14 dni na dveh straneh, kasneje pa na štirih. Danes izhaja na 16 straneh, delno v beneških narečjih, delno v knjižni slovenščini, delno pa v italijanščini. Na začetku so časopis tiskali v Gorici, v tiskarni Lukežič, kasneje pa v Vidmu v tiskarni Marioni. Še vedno se spominjam kako so se moji starši vozili z vlakom v Gorico in večkrat skrivaj nosili tiskati nove številke. Jaz sem rada čitala članke in koregirala "boce."
Pripravljati časopis v takratnih pogojih je bilo zelo težko, mladi si danes to težko predstavljajo. Po sporu Tita s Stalinom leta 1949 so se stvari še močno poslabšale. Prej so bile najpogostejše zmerljivke, ki jih moj oče poslušal da je ''comunista slavo'' ali ''comunista titino'', to so bile s strani italijanskih nacionalistov, po informbiroju pa so ga začeli napadati še italijanski komunisti, imenovali so ga ''titovec''. Tudi mama je bila po Vidmu zasledovana od ljudi iz kvesture. Pritiski so sčasoma postali tako hudi, da je oče moral zapustiti uredniško mesto in se umakniti iz javnega življenja.
Šele v zadnjih letih so se začeli razkrivati drobci o delovanju struktur ''stay behind'' in se je tudi v javnosti začelo nekoliko govoriti o tem, kakšno je bilo življenje v Benečiji v času hladne vojne. Povsem jasno je, da so imele takšne akcije tudi podporo italijanske države, kar dokazujejo dejstva, da so to območje ekonomsko povsem zanemarili, da so sem namerno selili ljudi iz južne Italije in omočili delovanje tajnih (postfašističnih) organizacij Tre colori, Gladio in O, ki so ustrahovale ljudi.
Časopis Matajur je redno izhajal do leta 1973, 1. januarja 1974 je izšla prva številka Novega Matajurja z glavnim urednikom Izidorjem Predanom, kasneje pa je uredniško mesto prevzela Jole Namor. Novi Matajur tudi danes, skupaj z verskim listom Dom, skrbi da v beneške domove še prihaja tiskana slovenska beseda. Upam, da Matajur bo doživel 100 let izhajanja!!
Olga Tedoldi
Porcia, 11. januar 2011
