Kaj je dovoljeno politikom in kaj novinarjem?
| 29.03.2011, 15:02
Dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev. Tako Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje korupcijo. Korupcija je v Sloveniji te dni ena največkrat omenjenih besed. Za to je med drugim poskrbel naš evropski poslanec Zoran Thaler, ki so ga, tako rekoč, zalotili z roko v vreči.
Spomnimo. Novinarji britanskega časopisa Sunday Times so se predstavljali za lobiste in nekaterim evropskim poslancem ponujali 100 tisoč evrov, če bi v Evropskem parlamentu vložili dopolnila na predloge zakonov v zvezi z bančništvom. Vse pogovore so snemali ter jih nato prepisali in objavili. Med 60-imi evropskimi poslanci, ki so jih preverili, sta se poleg Thalerja v past ujela še Avstrijec Ernst Strasser in Romun Adrian Severin, ki naj bi bila prav tako glavna akterja dogovarjanja o evropski zakonodaji kar za kavarniško mizo in s kuvertami v rokah. Čeprav naj bi Severin lažnim lobistom že poslal račun za svetovalne storitve v vrednosti 12 tisoč evrov in Strasser zahteval, naj mu 25 tisoč evrov nakažejo na račun v Avstriji, Thaler pa naj bi jim dal neki londonski bančni račun, vsi trije trdijo, da niso sprejemali podkupnin. Potem ko sta Slovenec in Avstrijec že odstopila, se Romun oklepa stolčka. Medtem je Sunday Times razkril četrtega evropskega poslanca, vpletenega v korupcijsko afero, Španca Pabla Zalbo Bidegaina, ki je bil v zameno za denar pripravljen vložiti dopolnilo na zakon o varstvu potrošnikov.
V Sloveniji je odmeval predvsem Thalerjev primer. Kako je naš evropski poslanec pojasnil svoje ravnanje? Nespodobno ponudbo naj bi prejel konec lanskega leta in že takrat naj bi vedel, da gre za navidezne lobiste in poskus diskreditacije. Tudi ko je prišlo na dan, da je fiktivno rusko stranko nagovarjal, naj v njegovo posestvo Istranova vloži milijon evrov in pol, je vztrajal pri svoji zgodbi. Morda bi se še našel kdo, ki bi verjel, da je želel le preveriti, kdo je organizator poskusa napada nanj. A dejstvo je, da je privolil v nedovoljeno sodelovanje z lažnimi lobisti. Dejstvo je, da tega ni prijavil pristojnim organom. In dejstvo je, da je po navodilih domnevne lobistične organizacije vložil dopolnilo, ki se nanaša na bančno zakonodajo. Videoposnetek srečanja z novinarjema britanskega časopisa, ki sta delala pod krinko, ga tako pokaže v povsem drugačni luči.
V povsem drugačni luči po vsem tem zasije tudi vse dozdajšnje Thalerjevo delo v Bruslju. Med drugim velja opozoriti, da je le nekaj dni pred razkritjem Sunday Timesa zunanjepolitični odbor Evropskega parlamenta sprejel Thalerjevo resolucijo o Makedoniji, potem ko so že lansko jesen prah dvigovali očitki tamkajšnjih novinarjev, da je slovenski evroposlanec prejel denar za svetovanje nekdanjemu predsedniku države Branku Crvenkovskemu.
Odstop je pravzaprav logična posledica. Zanj se je Thaler odločil po pogovorih s protikorupcijsko komisijo in premierjem Borutom Pahorjem ter precej glasnem zgražanju javnosti, ki ni pokazala nikakršnega razumevanja, kaj šele da bi verjela njegovim "dobrim namenom". Ob tem se pojavlja vprašanje, ali bi se za takšen korak odločil tudi, če bi škandal sprožil kateri od slovenskih medijev.
Žalostna ugotovitev je, da se česa podobnega verjetno niti ne bi lotili. Kodeks novinarjev Slovenije namreč to na nek način prepoveduje oziroma je pri tem precej strog. Kot piše v 12. členu, novinar "ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov". Če tistih, "ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora predstaviti svoje ravnanje in razloge zanj". Naslednji člen določa, da se mora novinar "vedno predstaviti kot novinar in pojasniti namen zbiranja podatkov. Status novinarja lahko zamolči le izjemoma, kadar je poskušal priti do podatkov, ki so v javnem interesu, a jih kot novinar ni mogel pridobiti". Omenimo še 14. člen, ki pravi, da lahko novinar "zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe. Izjemoma sme novinar snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril podatke, ki so v interesu javnosti. Razloge za svojo odločitev mora pojasniti v prispevku". Po drugi strani 39. člen slovenske ustave pravi, da je "zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja" ter da "vsakdo lahko svobodno zbira sprejema in širi vesti in mnenja". Vsakdo ima tudi "pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes".
V teh dneh sem v enem od mnenj prebrala, da gre pravzaprav za dilemo ali delati prav ali delati dobro. Sama menim, da delati prav za preiskovalnega novinarja pomeni držati se profesionalnih kriterijev in delovati skladno z njimi. Delati dobro medtem pomeni javnost seznanjati z resnico. To je lahko težko, a to ni opravičilo za to, da novinar ne bi pisal o tem, kar se dogaja. Za britanskega filozofa, ekonomista in politologa Johna Stuarta Milla smo z utišanjem nekega mnenja, če je bilo to pravilno, ljudi "prikrajšali za priložnost, da bi zmoto nadomestili z resnico, če je bilo zmotno, pa smo jim tako odvzeli nekaj, kar je domala enako dragoceno, namreč možnost, da resnico ob njenem soočenju z zmoto ugledajo jasneje in občutijo bolj živo" (Mill, 1994/1859: 50).
Vsi imamo pravico poznati resnico. Iz te pravice izhaja dolžnost vsakega posameznika, da si prizadeva zmanjšati število nepravilnosti v družbi, če ne drugače tako, da nanje na glas opozarja. Korupcija, tako je prepričana slovenska javnost, je med slovenskimi politiki zelo razširjena. Zato Thalerjevega in njemu podobnih primerov ne gre kar pomesti pod preprogo.
