Šesta obletnica smrti Janeza Pavla II.
Cerkev po svetu | 02.04.2011, 01:00 Marta Jerebič
“Pustite me, da odidem v Očetovo hišo.” Te zadnje besede je papež Janez Pavel II. s šibkim glasom izgovoril v poljskem jeziku. Pred 6-imi leti, 2. aprila 2005, ob 21. uri in 37 minut, je zaspal v Gospodu.
|
Neposredni prenos beatifikacije na Radiu Ognjišče 1. maja ob 10.00. Slovensko molitveno bdenje pred beatifikacijo z neposrednim radijskim prenosom 30. aprila ob 20.00 v cerkvi svetega Jožefa v Ljubljani. |
Kronologijo zadnjih dni življenja Janeza Pavla II. začenjamo z zaskrbljenostjo za papeževo zdravstveno stanje, ki je sicer nenehno spremljala njegovo papeževanje vse od leta 1994 naprej, ko si je zlomil kolk in mu je ta poškodba zelo otežila hojo. Na začetku februarja 2005 se je začela dramatična sosledica dogodkov, povezanih s papeževim zdravstvenim stanjem, ki je v nekaj več kot 60.ih dneh pripeljala do njegove smrti in do izvolitve Benedikta XVI.Gripa, za katero je papež zbolel konec januarja 2005, je povzročila akutno vnetje grla in težave z dihanjem. Tako stanje je zahtevalo takojšnjo hospitalizacijo na polikliniko Gemelli. Intenzivna terapija je omogočila, da se je Janez Pavel II. že 10. februarja vrnil v Vatikan.
Natanko dva tedna po odpustu iz bolnišnice, so se znova pojavile težave z dihanjem, zato se je moral papež nujno vrniti v bolnišnico, kjer so mu s traheotomijo olajšali dihanje. Zaradi kirurškega posega nekaj dni ni mogel govoriti, zato je potreboval dihalno in govorno rehabilitacijo, ki je zahtevala kar tri tedne hospitalizacije, in sicer do 13.ga marca.
Podaljševanje obdobja hospitalizacije papeža Janeza Pavla II. vse do 13. marca je Cerkvi sporočala, da se je dolgotrajni papežev boj z boleznijo prevesil v sklepno fazo. To je postalo še bolj očitno po vrnitvi iz bolnišnice v Vatikan, ko kljub večkratnim poskusom ni več mogel spregovoriti v javnosti. Čeprav je kirurški poseg, s katerim so mu v grlo vstavili cevko za lažje dihanje, tehnično uspel, se papeževo zdravstveno stanje ni začelo izboljševati. 30. marca 2005 so mu tako zdravniki vstavili sondo za lažje prehranjevanje, nanj pa je nenehno bedelo kar 10 zdravnikov, ki so sestavljali ekipo papeževih osebnih zdravnikov pod vodstvom dr. Renata Buzzonettija.
Kljub vsem zdravstvenim težavam je Janez Pavel II. hotel biti na nek način prisoten pri tradicionalnem križevem potu v rimskem Koloseju. Tako je na veliki petek, 25. marca 2005, križev pot spremljal po televiziji v svoji zasebni kapeli, pri čemer je v rokah ves čas držal križ. Obred je vodil njegov vikar za rimsko škofijo, kard. Camillo Ruini, besedila pa je na njegovo prošnjo napisal kardinal Ratzinger. Prisluhnimo besedam kardinala Franca Rodeta, ki je pred leti za naš radio takole komentiral povezavo med papeško službo in duhovnostjo križa, ki jo je pokojni papež večkrat konkretno pokazal (pomislimo samo na njegov obisk na vzpetini križev v Litvi in na njegovo odločenost, da s križem v roki spremlja lanski križev pot v Koloseju)?
Papež se je v tednih po vrnitvi iz bolnišnice sicer večkrat pojavil na oknu svoje pisarne, vendar je vedno ostal tiho, saj je njegova govorna sposobnost skoraj povsem odpovedala, tako da mu je ostala le možnost blagoslavljanja z roko. Zadnjič se je na oknu svojega studia pojavil 30. marca 2005, da je pozdravil vernike, zbrane pri splošni avdienci. Dan zatem je papeža med mašo v kapeli nekaj pred enajsto uro dopoldne stresel močan srh, kot beremo v Acta Apostolicae Sedis, objavljenem po njegovi smrti. Sledilo je naglo povišanje temperature na 39,6 stopinj Celzija. Prišlo je namreč do infekcije sečil, zaradi česar je doživel septični šok. Pojavile so se tudi težave s srcem in krvnim pretokom. Toda tokrat se papež ni odločil za še eno hospitalizacijo. Janez Pavel II. je izrazil željo, da kljub kritičnemu zdravstvenemu stanju ostane doma. Za javno mnenje je bilo to nedvoumno znamenje, da se papež zaveda kritičnosti svojega stanja, vendar želi hkrati zavestno sprejeti trenutek smrti.
Ob dejstvu, da se Janezu Pavlu II. bliža zadnja ura, se je na trg sv. Petra začela zgrinjati množica vernikov, med katerimi je bilo na deset tisoče mladih. Papež naj bi ob tem izrekel naslednji stavek: »Iskal sem vas. Sedaj pa ste vi prišli k meni in za to se vam zahvaljujem«. S tem je verjetno mislil na vse mlade, ki jih je srečal na svojih neštetih apostolskih obiskih po svetu, kjer jih je iskal za Kristusa.
Vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano je to množično prisotnost mladih na trgu sv. Petra, kjer se je zbralo približno 70 tisoč ljudi, označil za neke vrste nepredvideno predhodnico svetovnega dneva mladih ter kot ganljivo pričevanje molitve in naklonjenosti generacije, ki ima papeža pravzaprav za svojega. Znano je namreč, da si je Janez Pavel II. močno želel biti prisoten v Koelnu, kjer je avgusta 2005 potekal svetovni dan mladih. Tokrat ni bil on tisti, ki jih je sklical na trg sv. Petra, ampak so prišli sami od sebe, kot da bi jih vodil nek notranji vzgib. Ni bilo treba določiti ne ure, ne poti ali programa. To srečanje, ki ga ni bilo na nobenem koledarju, je bilo že zapisano v srce vsakega izmed njih. Čutili so, da ga ne morejo pustiti samega, zato se je njihova pot usmerila v Vatikan. Trg sv. Petra se je dva dneva polnil z množico mladih, ki je, kot opisuje vatikanski dnevnik, kmalu postala pravi ocean napetega pričakovanja polnih, a kljub temu vedrih obrazov mladih Wojtyline generacije – torej generacije, ki je bila rojena po letu 1978 in ki ima Janeza Pavla II. na nek način za svojega papeža. Za te mlade je bil Karol Wojtyla edini papež, ki so ga do takrat spoznali v živo.
Srce Janeza Pavla II. se je ustavilo 2. aprila 2005 ob 21. uri in 37 minut. Pogreb je sledil šest dni pozneje, 8. aprila. Ob tem nepozabno v našem spominu ostaja pogrebna maša, zlasti pogled na krsto, položeno na tla pred oltar, na njo pa evangeljska knjiga, ki jo je listal veter. Komentatorji so ta prizor povezali s podobo vetra, pod katerim se je v Svetem pismu večkrat razodeval Sveti Duh, ki »veje kjer hoče«. Pogrebno slovesnost je vodil takratni dekan kardinalskega zbora, kardinal Joseph Ratzinger. Maše se je poleg približno 200 uradnih delegacij držav, mednarodnih organizacij, krščanskih veroizpovedi in nekrščanskih verstev udeležila tudi velika množica romarjev, ki naj bi po neuradnih podatkih presegala dva milijona.
Pogrebne slovesnosti so se udeležili tudi vsi takratni slovenski ordinariji. Sedaj že upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, se je tega dogodka v enem od pogovorov za naš radio takole spominjal.
Da je papež na oknu Očetove hiše, je bila prepričana tudi množica na trgu sv. Petra, ki je na pogrebno slovesnost prišla z napisi: Santo subito – Svetnik takoj. Do beatifikacije Janeza Pavla II. Bo torej prišlo 6 let po njegovi smrti. K temu je rpipomogel sedaj uradno potrjeni čudež na njegovo priprošnjo. Gre za nenadno in nerazložljivo ozdravljenje francoske redovnice Marie Simon-Pierre, ki je bolehala za Parkinsonovo boleznijo v poznem stadiju razvoja. Bolezen jo je prisilila, da je opustila svoje dolžnosti bolniške sestre v porodnišnici v Arlesu v Franciji. Potem ko se je junija 2005 za ozdravljenje priporočila Janezu Pavlu II., je Parkinsonova bolezen povsem izginila. Za razglasitev za svetnika pa bo potreben še en čudež.
VIDEO: ŽIVLJENJEPIS JANEZA PAVLA II.
Nekaj utrinkov iz bogate duhovne dediščine Janeza Pavla II.
Drugi del prispevka namenjamo nekaterim vidikom duhovne dediščine, ki nam jo je zapustil Janez Pavel II. Kot prvo, naj izpostavimo njegovo neuradno geslo “Ne bojte se”, ki ga je izrekel skoraj 400-krat.
Sveti oče ga je prvič uporabil na umestitveni maši 22. oktobra 1978, šest dni po izvolitvi na Petrov sedež. Sicer pa te besede kot neke vrste rdeča nit med seboj povezuje različne dogodke, ki vse od 22.ga oktobra 1978 tvorijo lok njegovega papeževanja.
Omenjeno povabilo je Janez Pavel II. ponavljal domala povsod. Slišali smo ga lahko v Evropi, prestrašeni zaradi sekularizacije, pa tudi v mladih Cerkvah, ki se borijo z revščino, na ameriških stadionih in na plažah Sejšelskih otokov. Najbolj pogosto pa smo ga lahko slišali med ljudmi, ki so na lastni koži doživljali rane zgodovine. »Ne bojte se!« je sporočilo upanja, ki ga je papež prinesel aprila 1997 v Sarajevo, ponovil pa ga je leto pozneje, brž ko se je dotaknil kubanskih tal.
Lahko rečemo, da je to Kristusovo povabilo namenjeno vsem in hkrati vsakomur izmed nas. Janez Pavel II. ga je kot dar položil v roke vsakemu sogovorniku, s katerim se je srečal v četrt stoletja papeževanja.
»Ne bojte se!« je papež nenehno ponavljal zlasti mladim: stavek najdemo v njegovih govorih ob vseh svetovnih dnevih mladih doslej. V mirovni poslanici za svetovni dan miru leta 1985 z naslovom Mir in mladi hodijo skupaj je prisoten kar 7-krat. Slovenski mladini ga je ponovil v Postojni leta 1996, pa tudi slovenskim vernikom, ki so se zbrali v Stožicah, ter v nagovoru predstavnikom znanosti in kulture v Mariboru.
Papež Janez Pavel II. je z dvakratnim obiskom v Sloveniji pokazal posebno ljubezen do bratskega slovanskega naroda. Največji dar Cerkvi v Sloveniji je bila razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Ob tem nas je pokojni papež spodbudil z naslednjimi besedami.Papežev obisk in beatifikacija Slomška se kaže tudi v zavzetosti vernikov pri romanju na njegov grob in molitvi v njegovo priprošnjo, nam je pred leti dejal sedaj že upokojeni mariborski škof Franc Kramberger:
Ker je človek v središču skrbi Cerkve, si ta prizadeva, da bi mu nakazala načela moralnega delovanja tudi na področju njegovega družbenega delovanja. Cerkev nima konkretnih sredstev, da bi posegala na družbeno področje. S svojim družbenim naukom pa analizira to družbeno resničnost, se o njej izreka in nakazuje smernice za pravično rešitev družbenih problemov. O dediščini, ki nam jo je na socialnem področju zapustil Janez Pavel II., je ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres v enem izmed intervjujev za naš radio povedal naslednje:
Papež Janez Pavel II. je postal prepričljiv prinašalec sporočila osvoboditve. Njegovim govorom so sledila dejstva. V državah, ki jih je obiskal, so totalitarni režimi, ki temeljijo na suženjstvu naroda, padli, z eno samo izjemo doslej – namreč Kubo. Seznam diktatorskih držav, katerih režim je padel po njegovem obisku, je dolg - od držav vzhodne Evrope, Latinske Amerike, Filipinov do afriških držav. Preobrat v vzhodni Evropi pa se je začel v poljskih cerkvah in ne v Kremlju.
Kako pa je Janez Pavel II prispeval k padcu komunizma in gradnji demokracije v Sloveniji ter kako se njegova dediščina kaže danes na tem področju? O tem je spregovoril ljubljanski pomožni škof, Anton Jamnik.
Ob koncu prispevka nekaj besed namenjamo še odnosu Janeza Pavla II. do božjega usmiljenja, ki je imelo izredno pomembno vlogo v njegovi duhovnosti. Sveti oče je našel najbolj čisti odsev Božjega usmiljenja v Božji Materi. Ko je v rani mladosti izgubil mater, je še toliko bolj ljubil Božjo Mater. Besede križanega Gospoda: »Glej, tvoja mati!«, je doživljal, kot da bi bile izrečene njemu. In kot učenec, ki ga je imel Jezus posebej rad, jo je sprejel v globino svojega bitja, postal je »Totus Tuus« - »Ves Tvoj«, od nje pa se je učil podobnosti Kristusu. Tudi Slovence je leta 1996 priporočil Božji Materi.
Janez Pavel II. je bil motor življenja marijanske duhovnosti v Cerkvi. V našem arhivu smo našli naslednji komentar koprskega škofa Metoda Piriha.Za konec pa še komentar mariborskega nadškofa metropolita Marjana Turnška o bližajoči se beatifikaciji Janeza Pavla II.
