Nadškof Stres: Služba bralca je služba glasnika Božje besede

Slovenija | 10.01.2011, 12:58

„Krščanski krst je torej več kakor samo umivanje ali oblivanje, je prerojenje v novega človeka, preoblikovanega za tisto veliko ljubezen in požrtvovalnost, ki jo je Jezus uresničil s svojim življenjskim darovanjem in vstajenjem,“ je na praznik Jezusovega krsta dejal ljubljanski nadškof Anton Stres.

Nagovor ljubljanskega nadškofa msgr. dr. Antona Stresa
pri maši v stolnici sv. Nikolaja na praznik Jezusovega krsta

Otroška leta brezskrbnosti in varnosti v okrilju domače hiše in družine hitro minejo, imamo občutek odrasli ljudje, ko se z nostalgijo spominjamo svoje mladosti. Tudi v bogoslužnem letu smo Jezusovemu otroštvu in mladosti v Nazaretu odmerili zelo skop čas od božiča do današnje nedelje, ko se spominjamo Jezusovega krsta in s tem začetka njegovega javnega delovanja.

Odrasel Jezus se je dal krstiti in se je s tem pridružil vsem tistim, ki so pri Janezu Krstniku, Jezusovemu, le nekaj mesecev starejšemu sorodniku, iskali duhovno vodstvo in prisluhnili njegovemu klicu k pokori.

Vprašanje pa je, če smemo Janezov obred očiščevanja kar tako imenovati krst. Janezov obred je bil obred očiščevanja in beseda, ki jo za to dogajanje uporablja Sveto pismo, je potapljati, oblivati ali kopati v vodi. Slovenska beseda krst pa se nanaša na izrazito krščanski obred pokristjanjenja. Kdor je krščen, postane kristjan in beseda krst nas spominja na krščanstvo, križ in Kristusa.

Ko se je dal Jezus Janezu obliti z vodo, je bilo to znamenje njegove solidarnosti z nami vsemi, ki smo grešni ljudje in se moramo nenehno očiščevati svojih grehov. Zato razumemo, zakaj se je Janez branil, da bi to storil: Jezus vendar ni potreboval očiščenja. Ni ga potreboval zase. Ker pa je postal človek in torej naš brat, je čutil z nami. Kakor je v sveti noči stopil na naše mesto s tem, da se je rodil kot mi, je ob krstu stopil spet na naše mesto, kakor da bi tudi sam bil grešnik, potreben očiščenja.

Včasih vidimo kakega predsednika države ali ministra, ki obišče rudnik ali gradbišče in si nadene varnostno čelado. Čeprav je ne potrebuje, ker je za njegovo varnost stoodstotno poskrbljeno, si da čelado na glavo, ker hoče s tem pokazati solidarnost z ljudmi, ki delajo v težkih in včasih celo življenjsko nevarnih pogojih. Seveda je šlo pri Jezusu še za nekaj več kakor samo za zunanje posnemanje grešnikov. Jezus je sprejel nase naše grehe, zato se ob njegovem krstu že zarisuje njegov križ.

Kljub temu pa Jezusov krst ni čisto brez zveze z našim krstom. Bistvena razlika med enim in drugim je res v tem, da svojega krsta Jezus ni potreboval zase, naredil ga je zaradi nas, mi pa ga potrebujemo.

Tudi z nami se pri krstu zgodi, kar je Jezus v trenutku svojega krsta sicer že bil, a to je Oče javno razglasil: »Božji ljubljeni sin«. Pri krstu postanemo Božji ljubljeni sinovi in hčere.

Tudi naš krst je najprej očiščevanje. Otrok, ki pride na svet in ki zaradi svoje neprištevnosti še ni mogel osebno narediti nič narobe, je že zaznamovan s splošno človeško grešnostjo, s tako imenovanim izvirnim grehom. Ob krstu je očiščen tudi tega.

Toda gre še za več. Krst ni samo oblivanje z vodo, krst je tudi simbolna ponovitev Jezusove smrti in vstajenja. Pri krstu v Jordanu pravi Jezus Janezu, ki se brani. »Pusti za zdaj«. Hoče reči, da je to, kar delata, nekaj začasnega, nekaj vmesnega, kajti pravi krst, s katerim bo Jezus krščen, bo njegova smrt in vstajenje. Krščanski krst je torej več kakor samo umivanje ali oblivanje, je prerojenje v novega človeka, preoblikovanega za tisto veliko ljubezen in požrtvovalnost, ki jo je Jezus uresničil s svojim življenjskim darovanjem in vstajenjem.

In končno Jezusov krst, katerega praznik danes obhajamo, je začetek njegovega javnega delovanja. S krstom se Jezus podaja na pot javnega delovanja, oznanjevanja Božjega kraljestva, ki jo bo zaključil s smrtjo in vstajenjem. Tudi naš krst je začetek našega poslanstva v Cerkvi in v svetu. Poslanstva nikakor nimajo samo duhovniki in drugi posvečeni ljudje v Cerkvi, ampak ga ima vsak kristjan po svojem krstu. Krst ni naša privatna zadeva, ki bi zadevala samo nas za naše privatno življenje. S krstom se vključujemo v poslanstvo Cerkve, katere člani z njim postanemo. Če smo torej doumeli smisel svojega krsta, nam ne more biti vseeno, kako je z Božjim kraljestvom v svetu, kako je s Cerkvijo. Odkar smo krščeni, ne moremo več stati ob strani in samo od strani opazovati, kako se v Cerkvi nekateri trudijo za napredek Božjega kraljestva med nami.

Zato je tako primerno, da na današnji praznik Jezusovega krsta, s katerim je Jezus začel javno delovanje, podelimo nove službe, ki so nova poslanstva; službo bralca in službo mašnega pomočnika našim pripravnikom na duhovniško posvečenje.

Služba bralca je služba glasnika Božje besede, služenje veri in poučevanja v njej. Ne gre samo za branje, gre tudi za pričevanje z osebnim življenjem, da naše življenje postaja knjiga, iz katere odmeva Božja beseda.

Podobno velja tudi za službo mašnega pomočnika. Strežba pri evharističnem bogoslužju in še posebej strežba izrednega delivca svetega obhajila vernikom, tudi bolnim, izziva vsakega nosilca te službe, da po zgledu tega, kar obhaja, vsak dan samega sebe daruje Bogu kot duhovni dar.

Na ta način se boste, dragi bralci in mašni pomočnik, tudi najbolj neposredno pripravljali na vaš vzvišeni cilj, na duhovniško posvečenje.