V mestu Evreux po slovensko

| 15.12.2010, 07:59 Matjaž Merljak

Na sneženi novembrski petek, 26. novembra 2010, smo se slovenski Parižani v organizaciji Društva Slovencev na povabilo Evropske hiše podali v Evreux v bližnjo Normandijo, da bi predstavili nam drago domovino. Imeli smo to čast, da sta nas na Slovensko urico ob kavi v Ljubljani - Café europeen slovène - tako se je dogodek imenoval, spremljala veleposlanica Veronika Stabej in sekretar konzularnega oddelka in zadev EU Oliver Dzajič. Prireditev je bila organizirana v sodelovanju in pod pokroviteljstvom veleposlaništva RS v Franciji.

Presenetil sta nas sneg in mraz v tem normandijskem mestecu. Na srečo smo bili deležni toliko bolj toplega sprejema predsednika evropske hiše Alfreda Recoursa in podpredsednika okrajnega sveta regije Eure Gérarda Silighinija, ki sta nas poleg veleposlanice tudi pozdravila.

Predsednica Društva Slovencev v Parizu Ana Stegu Vičič je po pozdravu predstavila delovanje društva in njegove odločitve v svetu izseljenstva ter izzive vsesplošne globalizacije. Sledila je kratka in prisrčna predstavitev slovenske literature v slovenščini in francoščini. Potekala je v sodelovanju s študentkami slovenščine Nacionalnega inštituta za orientalske jezike in civilizacije v Parizu (INALCO) pod okriljem pesnice Mateje Bizjak Petit. Slednja je poslušalce doživeto popeljala skozi bogastvo slovenske umetnosti, pisane tako za otroke kot za odrasle.

Mateja Bizjak Petit je poudarila izredno pomembnost literarnega bogastva za obstoj slovenskega naroda. Slovenija je v svetu na 3. mestu po številu izdanih knjig na število prebivalcev - izide jih 4 tisoč na leto. Menila je še, da ni čudno, da je bila Ljubljana izbrana za drugo svetovno prestolnico knjige v tem letu.

Kratko zgodovino Slovenije sta v obliki izredno zanimivega in živahnega pogovora predstavili Nataša Vičič in Špela Trdina.

V okviru organizacije Zelene Slovenije je Barbara Hunt-Vodopivec popeljala francosko poslušalstvo v našo domovino na turistični izlet, in sicer preko videoprojekcije v neštetih barvah narave. Smo pa tudi plesali v nošah in zapeli nekaj ljudskih ob spremljavi harmonikarja Marjana Slaviča.

Za konec je še zadišalo po joti in potici Eve Sutlič, ki je v samostojni organizaciji pripravila pokušino slovenskih jedi in pijač.

Domov smo odšli navdušeni, ker smo za kanček več pripomogli k promociji naše domovine, ki je v Franciji relativno slabo poznana. Kljub centimetru snega in mrazu pa nam je srce grelo dejstvo, da smo uspeli sestaviti kakovosten program, ki ga bomo lahko še večkrat ponovili.

Izredno smo bili vsi veseli srečanja s slovenskimi rojaki živečimi v tej pokrajini.