God svetega Nikolaja najbolj pričakujejo otroci

Slovenija | 04.12.2010, 16:15

6. decembra goduje sv. Nikolaj ali Miklavž, izredno priljubljen svetnik.

Prvi datum, ki si ga premnogi otroci zapomnijo, je 6. december, god sv. Miklavža, kakor pravimo sv. Nikolaju, ki je bil v 4. stoletju škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Na predvečer svojega godu hodi ta svetnik - kakor otroci v svoji nedolžni preprostosti verujejo - s svojim spremstvom, angeli in parkeljni, od hiše do hiše in prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibe. Marsikje god svetega Miklavža porabijo za dan krščanske dobrodelnosti: z materialnimi darovi se spomnijo zapuščenih, revnih in osamljenih otrok. Tudi v naših družinah bi lahko otrokom ob takih priložnostih odpirali srca za potrebe ljudi, ki živijo okrog nas.

Kako da je ta svetnik postal tak prijatelj otroških src?

Prav veliko zgodovinskih podatkov iz njegovega življenja ni, več nam o njem povedo prisrčne legende. Trdno je dejstvo, da je bil Nikolaj škof v Miri, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350, potem ko se je z drugimi škofi udeležil koncila v Niceji leta 325. Pobožnim staršem se je rodil potem, ko sta bila že dolgo poročena in sta izgubila upanje na potomce. Bila sta dobra in usmiljena človeka, odprta za reveže. Sin Nikolaj ("zmaga ljudstva" pomeni njegovo ime) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki po goreči molitvi odločili: tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev, naj bo novi škof. To je bil Nikolaj. Svojim vernikom je hotel biti v vsem zgled, zlasti v dobrodelnosti. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v ječi. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi svoje dobrote je postal priprošnjik v vseh mogočih življenjskih stiskah. Po legendi je priskrbel primerno doto trem dekletom, ki so bile obubožane in bi zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile.

Sveti Nikolaj je eden najbolj češčenih svetnikov vzhodne Cerkve; bolj kot njega častijo le Mater božjo. V carski Rusiji so svetnikov spomin slavili z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto, kjer so še danes (Italijani mu pravijo "san Nicola di Bari").

Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu ljubljenemu svetniku posvečenih največ cerkva - okoli 200. V mnogih so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju.

V prejšnjem stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah utrdilo miklavževanje - obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Kmalu po drugi svetovni vojni so oblastniki Miklavža pregnali in namesto njega iz Rusije pripeljali Dedka Mraza. Zadnja leta se lepi običaj miklavževanja marsikod obnavlja.

Ime Nikolaj je povsod, posebno pa v Rusiji, zelo pogosto (pri nas so poleg Nikolaja in Miklavža znane še druge oblike: Niko, Niki, Miko, Mikec, Miček - Nikolaja, Nika, Nikica).