Svetovni dan boja proti lakoti in svetovni dan boja proti revščini

Slovenija | 16.10.2010, 08:04

16. oktober, svetovni dan boja proti lakoti in 17. oktober, svetovni dan boja proti revščini. "Problema lakote v svetu bogati v resnici ne željo rešiti."

Zanimivo je, da svetovni dan boja proti lakoti in svetovni dan boja proti revščini obeležujemo v neposredni bližini misijonske nedelje (letos 24. oktobra), saj je znano, da se prav misijonarji najbolj uspešno borijo proti vsem oblikam revščine, še najbolj proti duhovni revščini. Svet zanemarja krik lačnih, ki dan za dnem prihaja iz ust več kot 1,02 milijarde ljudi; po uradnih statistikah namreč tolikšno število prebivalcev našega planeta trpi zaradi lakote ali podhranjenosti. Skoraj vsi podhranjeni živijo v državah v razvoju: 642 milijonov na azijsko-tihooceanskem območju, 265 milijonov v podsaharski Afriki, 53 milijonov v Latinski Ameriki, 42 milijonov pa na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Po podatkih FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) okrog 15 milijonov ljudi trpi zaradi lakote tudi v razvitih državah. Papež Benedikt XVI. ta pojav poimenuje kot »največjo sramoto današnjega časa«.

Zaradi lakote na svetu vsak dan umre 24.000 ljudi, kar pomeni vsake 3,6 sekunde en človek. Zaradi podhranjenosti vsakih pet sekund umre otrok, kar pomeni 18.000 na dan ali več kot šest milijonov na leto. V državah v razvoju je 60 % smrti povezanih z lakoto. Te podatke letos navaja OZN.

Številke so še bolj zaskrbljujoče ob dejstvu, da se v zadnjih desetletjih kljub povečanemu splošnemu blagostanju in razvoju število lačnih in podhranjenih povečuje. Menda velja pregovor, ki pravi: Sitemu nudijo, lačnemu ne dajo.

Združeni narodi poudarjajo, da smo kot civilizacija na področju te problematike še posebej v velikem zaostanku pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, po katerih naj bi do leta 2015 prepolovili število lačnih. Nacionalne vlade, ki so neposredno odgovorne za reševanje tega perečega problema, velikokrat neopravičeno krivijo mednarodne agencije Združenih narodov (Svetovni program za hrano). Ne smemo pozabiti, da so Združeni narodi odvisni od sredstev, ki jih prejemajo od nacionalnih vlad in od njihove volje za sodelovanje. Največji delež odgovornosti je sicer na strani bogatih, vendar pa t. i. imenovane države v razvoju problem lakote poglabljajo s konflikti, nestabilnostjo, terorizmom in mednacionalnim ali medverskim nasiljem. Vsi ti pojavi predstavljajo plodna tla za kršenje človekovih pravic, začenši s pravico do dostopa do hrane.

Papež Pavel VI. (1963–1978) je v okrožnici Populorum Progressio zapisal še vedno zelo aktualen stavek: Razvoj je novo ime za mir. Človek mora biti v središču razvojne politike. Izbira politik nacionalnih vlad, ki imajo moč in vzvode za spreminjanje razmer, gre največkrat na račun žrtvovanja človeških oseb za logiko profita. – V središče moramo zato postaviti dostojanstvo življenja vsakega posameznika in vseh ljudi ter človekove pravice. To je ključno za doseganje ciljev in uspehov za izkoreninjenje bede, revščine in tudi z njima povezanega nasilja na svetu.

Ob svetovnem dnevu hrane je papež Benedikt XVI. 16. oktobra 2006 zapisal, da »mora biti vsaka država pozorna na potrebe svojih državljanov in nujno potrebno sodelovanje in solidarnost med državami, ki najbolj trpijo zaradi revščine in lakote.«

Potrebne so spremembe in ukrepi na vseh področjih – od gospodarstva do družbene in osebne solidarnosti. Vse to spada v oblikovanje srca, je opozoril papež Benedikt XVI. Naš cilj je Bog in Bogu se lahko približamo in k njemu pridemo le v Ljubezni v resnici. To pomeni, da si ne le na osebni ravni prizadevamo za Karitas – agape, ampak da se tudi odločno zavzamemo za takšno družbeno ureditev, ki bo izničila revščino, ki je škandal post-moderne družbe, in vzpostavila enake možnosti za življenje v miru, ki je »drugo ime za razvoj«. Tovrstnemu delu se še posebej posvečamo v letošnjem Evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti. Svetovni dan boja proti revščini, ki ga obeležujemo 17. oktobra, bo središče omenjenega evropskega leta in bo posebej aktualen za kar 85 milijonov Evropejcev, ki živijo na pragu revščine. Med njimi je vsak peti otrok. Kljub tabuiziranju revščine v razvitem svetu, kamor sodi tudi Evropa, živi 60 milijonov Evropejcev z manj kot dvema evroma na dan. Več kot 10 % sicer zaposlenih je kljub temu revnih. V Evropski uniji kot najmodernejši naddržavni tvorbi in zibelki demokracije, pravne in socialne države je vsako leto 280.000 državljanov žrtev trgovine z ljudmi ...

Tudi v naši domovini, ki sicer velja za državo splošne blaginje, se 12 % prebivalcev nahaja na pragu materialne revščine, okoli 100.000 jih boleha za depresijo, 200.000 je registriranih alkoholikov, približno 100.000 je brezposelnih. Tisočeri zaposlenih ostajajo brez plačila … V evropski raziskavi o vrednotah za bližnjega soseda skoraj dve tretjini anketiranih ne mara odvisnika, bivšega zapornika, Roma, okuženega z HIV, tujca ali priseljenca, tretjina pa ne bi živela v sosedstvu z družino z večjim številom otrok! Ali ne gre za revščino v domači hiši?

Vse to so razlogi, ki so Karitas v Evropi nagnili k temu, da je za geslo kampanje v letu 2010 izbrala besede: Nič revščine. Ukrepajmo zdaj. Začnimo pri sebi in v svojem okolju (v družini, šoli, na delovnem mestu, v krajevni skupnosti, župniji, ...).