Branka Bizant
Rokodelstvo je naša identiteta
V zadnji rubriki „Zakladi naše dediščine“ smo se pogovarjali s predsednico Društva rokodelcev moravške doline Branko Bizant. Na Moravškem je rokodelstvo znano že od nekdaj, saj so se številne ročne spretnosti razvile iz potreb v vsakdanjem življenju.
Bogastvo domačega znanja
Na Moravškem so delovali podobarji, kiparji, slikarji, kovači, kolarji, pletarji, mizarji, tkalci, vezilje, kitarji, piparji in še mnogi drugi. Žal so mnoge obrti že skoraj izumrle. Na srečo so se pred leti v občini Moravče zbrali ljubitelji ljudskega izročila, ki so ga iztrgali pozabi. Mesečno se srečujejo na tematskih delavnicah, kjer pletejo, kvačkajo, vezejo, klekljajo, izdelujejo predmete iz lesa, gline, slame in kovine. Slikajo na papir, svilo in steklo, izdelujejo pirhe, voščilnice, rože iz krep papirja in še mnogo drugih predmetov, ki so jih včasih izdelovale pridne rokodelske roke. Razstave
Njihovi izdelki krasijo mnoge razstave, sejme in prireditve v domači občini in tudi drugje. Z veseljem si jih ogledujejo domačini in tudi drugi obiskovalci. Rokodelci razstavljajo svoje izdelke na občinskih praznikih in prireditvah, na turističnih prireditvah doma, širom Slovenije in tujine ter tudi na sprejemih delegacij Rokodelcev, kjer se na tematskih delavnicah srečujejo mesečno, organizirajo tudi izobraževanja, strokovne ekskurzije in srečanja s sorodnimi društvi. Njihova zagnanost in zavzetost ohraniti bogastvo nekdanje ustvarjalnosti slovenskega človeka sta hvale vredni.
Rokodelstvo je naša identiteta
Kot je poudarila Branka Bizant, oblečena v podeželsko nošo v tako imenovani „tamašen gvant“, se ljudje čedalje raje in vedno bolj zanimajo za izročilo. Posebej bogata je paleta izdelkov, ki so jih nekdaj žene izdelovale same. Preden se je dekle poročilo si je moralo pripraviti balo, vanjo so sodili: prti, posteljnina, obleke, preproge, košare, različno okrasje in podobno.
Treba je izrabiti znanje ljudi, ki še obvladajo stara opravila, delo rok. Naučiti mlade in s tem ohraniti dediščino. Moravška dolina, ki je imela nekdaj kar 12 gradov, danes je „živ“ le še grad Tuštanj, ima preko 50 rokodelcev, še živih obrti, ki drugod izumirajo. Ministrstvo za šolstvo bi moralo dediščino bolj ohranjati, jo bolj vključevati v učne načrte in učbenike, saj se s to bogato dediščino slovenskega naroda identificiramo. Le s tem se lahko ponašamo v svetu. To je naša identiteta, to smo mi, to so naše korenine.
