Geolog dr. Verbovšek o vzrokih za dolgotrajno reševanje čilskih rudarjev
Svet Marta Jerebič
Rudarji, ki so že tri tedne ujeti globoko pod zemljo v rudniku v Čilu, so včeraj zapustili svoje začasno bivališče in se preselili na bolj suho in hladnejše mesto 300 metrov globlje v rudniku. Prvič so se po telefonu pogovarjali tudi s svojimi najbližjimi.
Medtem se danes začenja vrtanje rešilnega jaška, ki pa naj bi trajalo več mesecev. Čilske oblasti sicer iščejo način, da bi 33 ujetih rudarjev namesto v štirih mesecih nazaj na površje spravili že v dveh.
Zakaj bo reševanje potekalo tako dolgo, smo vprašali dr. Timoteja Verbovška, docenta na oddelku za geologijo na naravoslovnotehniški fakulteti univerze v Ljubljani.
„Že sama priprava na delovišča za vrtanje traja nekaj dni, potem pa bodo vrtali v dveh fazah. Najprej bodo izvrtali 33 cm širok jašek, po katerem se bo vsipal material iz kasneje izvrtanega jaška širine okoli 60–70 cm, po katerem bodo dvigovali rudarje. Celotno globino bodo torej izvrtali dvakrat, zato bo celoten proces trajal okoli 3–4 mesece. Seveda vse ob predpostavki, da pri vrtanju ne bo težav, kakor je npr. zrušenje v vrtinah ali odklon vrtine, ki se lahko pojavi na taki globini. Poleg tega se rudnik nahaja v izredno trdih magmatskih kamninah, zato bo vrtanje potekalo počasneje, kot če bi vrtali v mehkejše kamnine (npr. v peščenjake). Trenutno preučujejo tudi možnost vrtanja z večjim specialnim vrtalnim strojem Schramm (te stroje imajo tudi nekatera vrtalna podjetja pri nas), ki bi delo opravil v dvakrat krajšem času, v mesecu in pol.“
Dr. Verbovšek dodaja, da je neposrednih nevarnosti v tem rudniku relativno malo. Obstaja pa bolj posredna nevarnost, okoljskega značaja:
„Ločiti moramo neposredne nevarnosti v rudniku od posrednih, ki se kažejo kot okoljska onesnaženja zaradi rudarjenja. Neposrednih nevarnosti je v rudniku San Jose v Čilu relativno malo, saj je rudnik izkopan podzemno v stabilnih magmatskih kamninah. Poleg tega rudarjem ne grozijo nevarni in eksplozivni plini, kot je npr. metan, ki se pojavlja v nekaterih premogovnikih. Nadaljnja zrušenja so vedno možna, a malo verjetna – ponavadi se pojavijo zaradi miniranja ali zaradi slabe podpore in vzdrževanja, kar je bil zelo verjetno razlog te nesreče: ko so npr. rudarji skušali pobegniti po vzdrževalnem jašku, so ugotovili, da tam ni predvidenih lestev."
"Rudniki kovin so okolju in s tem organizmom nevarni predvsem posredno zaradi onesnaženj, ki nastanejo, če izkopane jalovine z manjšo koncentracijo kovin pustijo na površini, nato pa padavine spirajo kovine v površinske in podzemne vode ter povzročajo težave z onesnaženjem (kislo vodo, zastrupitev s kovinami ipd.). Površinski rudniki so zato zaradi večje izpostavljenosti površju okoljsko potencialno bolj nevarni. Tovrstna onesnaženja lahko grozijo tudi rudarjem, ki pijejo vode v rudniku, kar pa se tiče geoloških in geotehnoloških razmer, so rudarji v Čilu relativno varni. Rečemo lahko, da je geološka zgradba rudnika na njihovi strani.“
Sicer pa so lahko ujeti rudarji včeraj prvič po več kot treh tednih po telefonu spregovorili s svojimi najdražjimi. Vsaka družina je imela po minuto časa, psihologi pa so jim naročili, da morajo v pogovoru zveneti čim bolj optimistično. Kot poročajo tuji mediji, so bili zelo čustveni. Eden od ujetih rudarjev je svoji soprogi predlagal, da bi se 25 let po njuni civilni poroki poročila še cerkveno. Rudarjem je pri včerajšnjem angelusu svojo duhovno bližino in nenehno molitev z željo, da bi ohranjali vedrino in zaupanje v srečen konec prizadevanj za njihovo rešitev, izrazil tudi papež Benedikt XVI.
