Blaž LesnikBlaž Lesnik
Andrej NovljanAndrej Novljan
Rok MihevcRok Mihevc

Nadškof Stres: V glavah je treba še marsikaj spremeniti

Slovenija | 18.08.2010, 18:00

V oddaji Pogovor smo tokrat gostili ljubljanskega nadškofa in predsednika Slovenske škofovske konference dr. Antona Stresa. Pogovorajali smo se o odnosu med Cerkvijo in državo. Dotaknili smo se vprašanj, ki so se v zadnjem času pojavljala v javnosti (kot je blagoslov vojaške ladje Triglav, vzpostavitev vojaškega ordinariata in ločitve Cerkve od države) ter tudi drugih področij, kjer se Cerkev in država srečujeta.

Verske skupnosti so enakopravne, a ne enake

Nadškof Stres je razložil razliko med enakostjo in enakopravnostjo verskih skupnosti. Tudi razna združenja so enakporavna, niso pa si med seboj enaka, je dejal. „Med nami so velike razlike, ki jih mora zakonodajalec upoštevati“, je poudaril Stres. Enakopravnost po njegovih besedah pomeni, da imamo vsi enake pravice. Kako pa kdo do teh pravice pride, je odvisno od različnih okoliščin. Za primer je navedel verouk v šolah, ki ga imajo v Srbiji. Šola ga mora zagotoviti, če je v razredu neko določeno število otrok tiste vere. Če je na šoli 1 učenec Hare Krišna, ne more zahtevati, da bo imel zase posebnega veroučitelja in 2 uri na teden, če pa je pravoslavnih na primer 90 odstotkov. On sicer ima pravico, da je izobražen v svoji veri, ampak se mu to lahko zagotovi na drug način. Lahko se na primer zbere vse učence iste veroizpovedi na šoli in se jim omogoči verouk, ali pa na primer en teden verskega izobraževanja med počitnicami. „Pamet pravi in tudi temeljno načelo prava je, da je treba enake subjekte obravnavati enako, neenake pa neenako. In je krivično, če bi hoteli neenake subjekte obravnavati na enak način.“ In v tem je po Stresovem mnenju zmeda, ki je tako močno zakorinjena pri nas. Večina mnenjskih voditeljev tega noče ali pa ne zna razumeti, je dejal. Zato ljudje pogosto namesto o enakopravnosti govorijo o enakosti.

Izkoriščanje načela enakopravnosti

Včasih so to načelo enakporavnosti verskih skupnosti izkoriščali, je poudaril Stres. Ker pač določenih pravic vsem ni mogoče zagotoviti, bo najbolj enakopravno in enako, če ne bomo zagotovili nobenemu. Za primer je navedel blagoslov vojaške ladje Triglav. „Ne morejo reči, da ta vojaška ladja ne bi smela biti blagoslovljena, ker bi sicer bili nestrpni do vere. Zato pa rečejo tako: 'Ker so verske skupnosti pri nas enakopravne, bi morali biti navzoči predstavniki vseh verskih skupnosti'. To pa pomeni, da bi moralo v Rusijo potovati 43 ljudi, predstavnikov vseh 43-ih pri nas registriranih verskih skupnosti. To je smešno in nerealno. Torej, ker jih 43 ne more potovati, ne bo potoval nobeden in bomo spet enakopravni in enaki“, je še dejal Stres in dodal: „To je samo pretveza za to, da se temu izognemo in zato ne more biti veljavni način za reševanje.“

Pomen trajnosti verske skupnosti

Nadškof Stres je še poudaril, da je pomembna trajnost neke verske skupnosti. „Med na primer budisti, muslimani, kristjani in Judi, ki imajo za seboj že tisočletno zgodovino kulturnega in duhovnega ustvarjanja in pa eno majhno skupinico, ki se pojavi, in ki v zgodovini sploh še ni nič pokazala, ni pokazala, ali bo sploh obstala, ali ta verska ponudba ustreza neki veljavni verski potrebi, med temi je velikanska razlika“, je dejal Stres. In zato je po njegovih besedah normalno pričakovati, da bo država preden prizna neki novonastali verski skupnosti določene ugodnosti, ki jih priznava tudi ostalim, zahtevala, naj se preveri in uveljavi.

Pravica do verske vzgoje zapisana v ustavi

Sicer pa je Stres tudi prepričan, da bi morala država zagotavljati temeljno pravico staršev, ki je zapisana tudi v ustavi, po verski vzgoji njihovih otrok. „Med najbolj temeljne pravice namreč sodi pravica staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno izobrazbo v veri, tudi v javnih šolah, kakršno izpovedujejo sami“, je dejal Stres. To je zapisano v vseh mednarodnih dokumentih in tudi v slovenski ustavi. „Kljub temu je pri nas preko različnih interpretacij in različnih izvijanj prišlo do tega, da imamo celo prepoved konfesionalne dejavnosti v javnih šolah, med katere sodi tudi verouk, ki bi ga izvajala Cerkev“. Seveda bi šlo v tem primeru za izbirni predmet. „Ko država zagotavlja spoštovanje človekovih pravic, in to je njena temeljna naloga – kaj pomeni spoštovanje človekovih pravic: to ne pomeni, da rečemo, saj nimamo nič proti, saj ne prepovedujemo. To ni dovolj. To je negativno. Država mora zagotavljati pogoje, da je to možno.“

Če bi ima država pozitev odnos do športa, kulture ali rekreacije, dela in izobrazbe, in bi ga po mnenju nadškofa Stresa morala imeti, saj so to vse predmet človekovih pravic, bi morala imeti enak pozitiven odnos tudi do človekove pravice do vere in do človekove pravice staršev, da svoje otroke vzgajajo v veri, da ta vzgoja poteka tudi v javnih šolah. „Potem bi že našli en način, da bi šolarji, ki hodijo v osnovno ali srednjo šolo lahko med tem svojim šolanjem našli tudi čas in prostor in možnost za verski pouk“, je dodal Stres.

Cerkev je ločena od države, ne pa od javnosti

Nadškofa Stresa smo povprašali tudi o tem, ali je vera nekaj samo zasebnega, ali pa jo je po načelu ločenosti med Cerkvijo in državo možno izvajati tudi v javnosti. „Vera je preveč temeljna zadeva in ima ne samo individualno razsežnost, ampak je tudi tukaj občestvo.“ Vera se po njegovih besedah nujno živi v občestvu, zato pa obstajajo verske skupnosti in cerkve. „Skupnost pa seveda ne more biti zasebna. Skupnost je nujno javno izpovedovanje vere in tudi javna navzočnost“, je prepričan Stres. „Javnost pa ni isto kot državnost. Cerkev je ločena od države, ni pa ločena od javnosti“, je poudaril. In tega mnogi ne razlikujejo. Za primer je navedel kolesarsko dirko in kmečko ohcet, zaradi katerih za nekaj ur zaprejo cesto. Vsi to jemljejo kot nekaj normalnega. Če bi ob vstajenjski ali telovski procesiji zaprli eno od cest v mestu, pa bi vsi protestirali, češ saj je Cerkev ločena od države. „Kolesarji so prav tako ločeni od države in kmečka ohcet ni nobena državna, ampak čisto zasebna prireditev“, je povedal Stres. „Če pogledamo te vzporednice, vedno znova ugotavljamo, kako pravzaprav versko življenje, versko udejstvovanje, verske dejavnosti nikakor niso sprejete s tisto samoumevnostjo, kakor so sprejete neke druge kulturne prireditve.“

Ni popolne ločenosti med Cerkvijo in državo

Cerkev in država se po besedah nadškofa Stresa srečujeta na različnih področjih. Zato ne moremo govoriti o popolni ločenosti med Cerkvijo in državo. „Zato je treba v tej luči oceniti ali pa upoštevati, da neke popolne ločitve Cerkve in države ni in je tudi ne more biti.“ Takšni poskusi se namreč nikjer po svetu niso obnesli.

Gre namreč za vprašanje različnih pristojnosti. Na cerkvenem, verskem in moralnem področju, na področju tega, kaj bodo ljudje verovali in iz tega izpeljali navodila za svoje življenje, je Cerkev samostojna in tukaj država nima nobenih pristojnosti, je povedal Stres. „Država nima pristojnosti za to, da določa, kaj naj ljudje verujejo, kako naj živijo po svoji vesti, kako naj pojmujejo to, kar je prav in kar ni prav. Tukaj država te pristojnosti nima“, je pojasnil Stres. Ima pa država po njegovih besedah pristojnosti, ko gre za varnost, ko gre za zakonistost, za materialno blagostanje in podobno. To so državne pristojnosti, ki jih nima Cerkev, je dodal. „Gre torej za ločitev pristojnosti, ne pa da ne more prihajati do sodelovanja. Ker so pa isti ljudje hkrati državljani in hkrati člani Cerkve, pa seveda prihaja do teh sodelovanj in mora prihajati, ker tudi sodobna država sodeluje z drugimi skupinami.“

Cerkev v procesu zakonodaje

Stresa smo povprašali tudi kakšna je vloga Cerkve v zakonodajnem postopku. Še posebej v primerih, ko namerava država sprejeti zakon, ki je v nasprotju s cerkveno moralo. „Ko gre za vprašanja, ki so širšega pomena, za pomen nekih temeljnih moralnih vrednot, Cerkev nastopa kot del civilne družbe, ki ima enake pravice in se sme in tudi mora potegovati za uveljavljanje svojih vrednot na demokratičen način. Se pravi s prepričevanjem, argumentiranjem, oznanjevanjem in z javnim nastopanjem.“ Tako naj bi bila Cerkev čim bolj aktivno udeležena v javni diskusiji.

Naša družba je spolitizirana

Stres je tudi prepričan, da je slovenska družba preveč spolitizirana. „Gre za to, kdo bo koga držal v šahu in ga čim bolj onemogočal. In to seveda nas hromi“, je poudaril Stres. Po njegovem mnenju namreč preveč energije porabimo za to, da se med seboj prepiramo, namesto da bi nas skrbelo, kako bomo stopili skupaj in naredili nekaj dobrega za našo domovino. Rešitev Stres vidi v nastanku velike vladne koalicije, v kateri bodo tako levi kot desni pripravljeni malo popustiti, da bi skupaj poiskali, kaj je najboljše za prihodnost naroda. Čeprav pa je prepričan, da kaj takega danes še ni mogoče.

Pri tem je poudaril, da še vedno vlečemo za seboj komunistično dediščino, po kateri je bila vera kvečjemu tolerirana. Prenašalo se jo je kot nekaj slabega, kar je treba zatreti, ker pa je ni mogoče zatreti takoj, pač potrpiš, toleriraš. „Toleriramo določeno stopnjo onesnaženosti zraka, kadilstva in alkoholizma, če preraste nekih mej in ne postane neko splošno zlo. Če neko stvar toleriraš, jo imaš za slabo in upaš, da bo nekega dne mimo“, je dejal Stres. In to je bil po njegovih besedah odnos do vere v preteklem režimu. V načelu je veljalo, da je vera nekaj slabega, nekaj nezaželjenega. Država mora biti do vere zelo restriktivna in jo mora bolj ali manj blago zatirati. „Tukaj pa je velik preobrat zakona o vresti svobodi, ki pravi v svojem 5. členu, da so cerkve in verske skupnosti splošno koristne organizacije.“ Nanj se opira tudi ustavno sodišče in se z njim strinja. „Ampak seveda, nekaj je na papirju, drugo je pa v glavah ljudi“, je še dodal Stres.

Vojaški ordinariat – nadaljevanje sporazumov z državo

Zgodbi okrog vojaškega ordinariata so po besedah nadškofa Stresa dajali prevelik poudarek. „Mi sami jemljemo to kot vrh ledene gore. Gre za vprašanje ali želimo nadaljevati s procesom sklepanja medsebojnih sporazumov.“ Ko je bil namreč sklenjen Vatikanski sporazum, ki ureja samo pravna vprašanja, sta se Sveti sedež in Rebulika Slovenija zavezala, da bosta druga odprta vprašanja, ki še ostajajo, reševala s podobnimi sporazumi. Po besedah nadškofa Stresa obstaja še nekaj področij, ki bi jih veljalo urediti. Eno od teh je prav gotovo področje šole. „Področje šole pa je pri nas politično tako pereče, stališča so tako daleč vsak k sebi, da je to prav gotovo težko rešljivo vprašanje. Zato smo menili, da bi začeli pri kakem vprašanju, kjer ne bi smelo biti težav. In smo mislili, da bo najlažja naloga ravno vzpostavitev vojaškega ordinariata.“ Razlika med ordinariatom in vikariatom pa je v tem, da so zdaj člani vikariata duhovniki iz različnih škofij in lahko se zgodi, da jih kadarkoli njihov škof premesti. Ordinariat pa bi bil neke vrste svoja škofija s svojo organizacijo. Glede finančne podpore ne bi bilo nobene razlike, saj so člani vikariata že sedaj zaposleni v vojski.

Ni vseeno, v kateri skupnosti živimo

Nadškof Stres je spregovoril tudi o sprejemanju družinskega zakonika. Poudaril je, da je Cerkev nastopila skupaj z muslimani, pridružujejo pa se jim tudi mnogi drugi, ki so prepričani, da ima otrok pravico do očeta in matere. „Večkrat se sicer žal zgodi, da nima ali ali drugega iz različnih razlogov, ampak to so primere, za katere želimo da bi jih bilo čim manj. In ker pač seveda enostarševske družine skušujo kompenzirati tega manjkajočega starša na kak drug način, so pač pri tem bolj ali manj uspešne. Ampak vsi dojemamo to kot situacijo, ki ni najboljša. Zato ne moremo reči, da je vseeno v kakšni skupnosti živimo. Če bo ta zakon sprejet, pa bo dajal vtis, da je vseeno v kakšni skupnosti živim in to je tisto, kar je nesprejemljivo in jaz sem prepričan, da je glede tega veliko soglasje med našimi državljani. Tukaj pa se zdaj postavlja vprašanje vladi: zakaj sili z vsemi svojimi močmi, ki jih ima na voljo, da uveljavi ta zakonik, ki ga večina državljanom ne mara in ga tudi spoštovanje človekovih pravic ne zahteva.“

Cerkev – božja in ne človeška ustanova

Kaj pa je Cerkev? „Cerkev sebe pojmuje kot božje ljustvo, se pravi, kot ustanovo, katere začetnik je Bog in ne mi sami. Mi kristjani se ne čutimo kot organizacija, ki smo se skupaj spravili in zmenili, kako bomo, ampak se čutimo poklicane od Boga samega, ki nas je po Jezusu Kristusu zbral v novo božje ljudstvo“, še odgovarja ljubljanski nadškof Anton Stres.

Slovenija, Politika
Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin (photo: GURS) Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin (photo: GURS)

Katastrski dohodek leti v nebo?

V zadnjih dneh smo v naše uredništvo prejeli nekaj klicev razburjenih lastnikov zemljišč, ki trdijo, da so v aplikaciji za Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin, za ...