Pevci Paridolske korenine s Kozjanskega
Po polju že rožce cvetijo
Slovenija
Z ljudskimi pesmimi o rožah, ki so po vsebini ljubezenske, pripovedne in vojaške, smo pletli zadnjo julijsko oddajo iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te.
V ljudski pesmi se zrcali vsakdanje življenja, presojanje, vrednotenje, razmerje ljudi do narave in nadnarave, v njej opazimo tudi odseve zgodovinskega dogajanja. V vsakem času so se našli ljudje, ki so oblikovali verze, kar je prizadevalo skupnost, v kateri so živeli. Ker ustvarjalci pesmi niso bili šolani pesniki z umetniškimi težnjami, je njihovo jezikovno izražanje skladno z ljudsko govorico, ki je preprosta, a ne v smislu primitivnosti, temveč nazornega podajanja, prispodob in simbolike. Vsebina je lahko vezana na neko deželo ali kraj, lahko je splošno človeška in jo najdemo tudi pri drugih narodih, a prilagojena domačim razmeram. Zato so ljudske pesmi eden od virov za spoznavanje naše materialne kulture, šeg in navad, čustvovanja in mišljenja našega človeka ter njegove odzivnosti na dogodke, ki so ga prizadevali.
Pesmi o rožah, cvetlicah, ki so posejane po naši deželi po travnikih, vrtovih, bohotijo pa se tudi na oknih domov, smo izbrskali iz arhiva za zadnjo julijsko oddajo. Po vsebini so pesmi, ki opevajo vrtec ograjen, pa pušeljc, rožmarin, roženkravt, lilije, gartrože in podobno, ljubezenske, pripovedne in vojaške.
V oddaji so se oglasili Fantje z vasi iz Škocjana na Dolenjskem. V mrliškem napevu, kjer je omenjen rožmarin - zeleni grm iz družine usnjatic, z iglastimi in usnjatimi listi in bledo modrimi ali belimi cvetovi, smo slišali pevce iz Tepanj. Mešana skupina Zarja iz Račne in Čušperka pri Grosuplju je zapela znan in razširjen ljubezenski napev Eno drevce mi je zraslo, v katerem je prisoten motiv cvetlic, ki zrasteta iz groba zaljubljencev. V napevu, ki vinsko trto razglaša za rožo, smo slišali pevke iz Gorišnice pri Ptuju.
Pevke Ragle iz Trebnjega imajo v svojem vsebinsko bogatem pesemskem repertoarju, ki ga že 15 let nabirajo med starejšimi domačini, veliko pesmi o cvetlicah. Med njimi tudi napev Jaz pa grem na zeleno trav'co in o Jezusu, ki je po vrtu hodil kot vrtnar. Pa ni sadil rože, ampak duše vodil k sebi, da se ne pogube.
Da ljubezen ne ugasne, jo je treba negovati in zalivati, kakor cvetlico, da ne uvene. Z njo so povezane solze sreče, pa tudi bolečine. To je vsebina najbolj znanega in priljubljenega ljubezenskega napeva, ki so ga zapele pevke in pevci iz Luč ob Savinji.
Zakonca Kemperle iz Sorice v Selški dolini sta zapela pesem o mladem lovcu. Besedilo prinaša zavedanja minljivosti vsega, ne samo časa, ampak tudi ljubezni.
Iz Podlehnika prihajajo pevke Trstenke in pevci Kopači. Pevke so zapele nabožno pesem o treh cvetlicah na Marijinem oltarju, pevci pa ljubezensko o ljubici, v prispodobi imenovana kar rožica.
O rožah so prepevali še Hrušiški fanti iz Brkinov, Bistrške škuorke iz Ilirske Bistrice, pevke iz Črenšovcev in pevki iz Sakalovcev v Porabju.
Oddajo pa smo sklenili na obrobju Kozjanskega, s pevci, ki so si nadeli ime Paridolske korenine. Ime so si ime nadeli po kraju – Paridol, korenine pa, ker še vedno vztrajajo na visokem in redko naseljenem območju, medtem ko večina mladih odhaja v mesta. Njihova fara je Dobje, krajevna skupnost Gorica pri Slivnici, občina pa Šentjur pri Celju. Zapeli so dve pesmi. Prva nas spomni, da sta lepota in mladost minljivi, v drugi, prav tako ljubezenski, pa fant zapusti dekle, na kar opozarja posušen rožmarin.
