O pomenu obletnic, vrednotah in duhovništvu v domu upokojencev

Slovenija | 29.07.2010, 18:01

V zadnji julijski oddaji Naše škofije so imeli glavno besedo trije duhovniki. O tem, kaj mu pomeni srebrna maša, je spregovoril dr. Karel Gržan, ki te obletnice ne bo in je ni posebej praznoval, saj je zanj vsaka maša srebrna maša in najpomembnejša vez z Bogom.

Kako svoj duhovniški poklic živi v domu upokojencev na Polzeli, nam je povedal duhovnik Janez Bračun. Slišali ste tudi, kaj je na Zboru za vrednote, ki ga je pripravila NSi, o vrednotah povedal zaporniški duhovnik Robi Friškovec. Misijonska molitvena zveza pa bo molila za 91-letnega misijonarja Ernest Saksido, ki živi v Braziliji. Prisluhnite posnetku.

Misijonska molitvena zveza moli za misijonarja Ernesta Saksido

Anton Pačnik, voditelj misijonske molitvene zveze je zapisal: Drage članice in člani Misijonske molitvene zveze, lep pozdrav vsem, ki spremljate in sodelujete pri misijonskem poslanstvu Cerkve.

V teh počitniških dneh naša pripravljenost, da bi misijonarje spremljali tudi z molitvijo, gotovo ni opešala, ampak se je poživila. V nedeljo smo imeli srečanje misijonarjev, ki so na dopustu z Misijonsko molitveno zvezo oziroma z vsemi tistimi, ki z veseljem spremljajo naše misijonarje z molitvijo, dobrimi željami in z materialno pomočjo. Navzočnost misijonarjev pri srečanjih z nami, njihova beseda in njihova molitev skupaj z nami, nas je poživila, da bomo še raje vzeli v roke misijonski rožni venec in zanje molili.

Našo molitev pa seveda vedno razširimo tako, da se v molitvi spomnimo tudi svetega očeta in pomembnih dogodkov v Cerkvi na Slovenskem. Vedno pa molimo tudi za enega od misijonarjev. V tem mesecu bomo zaradi počitnic napovedovali le molitev, medtem ko bomo iz drugih informacij sledili misijonskim prizadevanjem našega vrhovnega poglavarja svetega očeta in zanj molili, ravno tako bomo ves čas radi molili tudi za Cerkev na Slovenskem.

V tem tednu se zazrimo v Brazilijo v mesto Corumbá ob reki Paragvaj, ki se nahaja v bližini meje z Bolivijo v državi Mato Grosso (brazilska federacija namreč šteje 27 držav). Tam živi 91 letni starček misijonar Ernest Saksida. Njegovo misijonarsko delo je tako veliko, neizmerno in vsestransko, da ga nekateri upravičeno primerjajo z delom matere Terezije v Kalkuti.

Brazilijo še danes pestijo velika družbena neravnovesja. »Raziskave so pokazale, da je v Braziliji revnih in zanemarjenih mladih vsaj trideset milijonov«, piše Jože Zadravec leta 2005 v Družini. Prav posebej težko je s pouličnimi tolpami, ki so velikokrat tudi med seboj sprte, vsekakor pa ogrožajo mir prebivalcev mest oziroma predmestja, kjer se navadno zadržujejo.

V takšen svet – kjer so se med seboj tudi pobijali, omamljali z alkoholom in mamili, pretepali, sovražili, kradli, kjer otroci ležijo ob robu ceste na golih tleh, brez odeje in obleke, odrasli pa so podili od sebe lastne otroke – je vstopil misijonar salezijanski duhovnik Ernest in začel v barakarskih predmestjih Corumbá ustanavljati Don Boskovo deško mesto. Po desetletjih dela se je podoba revnega predmestja močno spremenila. Zvezna univerza Brazilije v Corumbá mu je za dolgoletno socialno in vzgojno delo med najbolj zapuščenimi otroki in mladino 14. maja 2005 podelila častni doktorat. Za svoje nesebično in uspešno delo med najubožnejšo in najbolj zapuščeno mladino pa je sprejel številna odlikovanja, tudi najvišja državna.

V Deškem mestu je doslej prejelo izobrazbo in vzgojo nad 20.000 mladih, ki so bili prepuščeni pogubnim uličnim klapam. Pod strehami Deškega mesta se pri dejavnostih z različnimi vzgojno izobraževalnimi cilji dnevno zbira več kot 3000 ljudi. Posamezni oddelki imajo za določeno starost otrok in mladih svoje značilne vzgojne projekte. Cilj je en sam: oteti mlade prišlece z »roba družbe« pred žrelom pošastne ulice, pripraviti jih za odgovorno življenje, prebuditi v njih čut za duhovne vrednote in koristno delo.

Misijonar Ernest Saksida se je rodil leta 1919 v Dornberku v koprski škofiji in stopil k salezijancem leta 1935 in tudi takoj odšel v misijone. Mašniško posvečenje je sprejel leta 1945.

»Uvidel je, da je od vsega največje ponižanje in bolečina za otroke in mladino občutek, da jih nima nihče rad. Beračil je po vsem svetu, trkal na srca dobrih ljudi, stopal čez prag raznih ustanov v Evropi in Ameriki, pa tudi v Sloveniji; zbiral »matere«, »botre« in »botrce«, da bi najrevnejšim otrokom barakarskih predmestij ustvaril dostojen in koristen kraj bivanja, izobraževanja, dela ter skupnost srečnih ljudi, s prijaznimi medsebojnimi odnosi« - tako o njegovem delu piše njegov redovni sobrat Jože Zadravec.

Ob teologiji se je usposobil tudi za poučevanje matematike, geografije, filozofije in pedagogike. Govori slovensko, portugalsko, italijansko, špansko. Cerkev na Slovenskem je na našega misijonarja upravičeno nad vse ponosna in zanj Bogu hvaležna.

Spoštovani misijonar salezijanski duhovnik Ernest Saksida, Misijonska molitvena zveza se z vami veseli obilnih Božjih darov, ki so jih po vašem delu bili deležni - vam tako dragi - mladi Brazilci. Naj vaši napoti prinašajo obilne sadove tudi naslednjim rodovom. Za vas in za vaše delo molimo.