Tretji dan počitnic smo preživeli na morju

Slovenija | 07.07.2010, 11:23

Po sveti maši, s katero smo začeli tretji dan naših počitnic, smo se v dolgi koloni odpravili proti primoštenskem pristanišču novim dogodivščinam naproti. Turistični ladji po imenu Leška in Primošten sta sprejeli vsaka dva avtobusa ljudi.

Ko smo izpluli, se je začela celodnevna morska pot mimo mnogih otočkov, z lepim razgledom na obalo in vedno boljšim razpoloženjem. Za vzdušje je poskrbela pesem, seveda dalmatinska – na eni ladji jo je spremljala kitara, na drugi harmonika. Pevca sta občinstvo hitro ogrela in mnogi so takoj poprijeli. Šumenje morja in vetra, kriki galebov, brnenje ladijskega motorja in pesem: vse se je zlilo v prijetno morsko simfonijo.

Prvič smo pristali na otoku Prvič, kar so nam (skupaj s preostalim načrtom poti) razložili Kompasovi vodiči. Za radovedne je bilo časa ravno prav za prvi vtis o majhnem otoku, podrobnejše raziskovanje pa je bilo potrebno prestaviti na drugič. Ko smo se vrnili na ladji, je že lepo dišalo po palubju in kmalu tudi na mizah. Ladji sta izpluli. Si predstavljate: morje, prijeten vetrič in prava dalmatinska hrana: riba, kruh, solata, vino ali sok. Pot do drugega (veliko večjega od Prvića) je minila kot bi mignil, čeprav je to namesto nas počela ladja, ki nas je varno pripeljala v drugi pristan: pristali smo na otoku Zlarinu. Šibeniški arhipelag se lahko pohvali s številnimi lepimi in zanimivimi otoki. Največji med njimi je Murter (meri 17,7 km2), od kopna pa ga ločuje ozek Murterski kanal, preko katerega so zgradili slabih 38 metrov dolg most. Otok Prvič (naša prva postaja) je veliko manjši, na njem sta naselji Prvič Luka in Sepurine. Prebivalci se ukvarjajo z vinsko trto, olivami, s sadjem in z zelenjavo ter ribištvom. Otok Zlarin (kjer je bil naš drugi postanek) je od Šibenika oddaljen 5 km, edino večje naselje se prav tako imenuje Zlarin, njegovi prebivalci so ribiči, pomorščaki, območje okoli otoka pa slovi tudi kot bogato nahajališče koral in spužev. Na stojnicah ob obali so lahko počitnikarji občudovali koralne ogrlice (nekateri možje so za svoje soproge tudi odprli denarnice), velika večina pa je prosti čas izkoristila za kopanje. Bolj potrpežljivi, ki so se ob obali odpravili malo dlje, so našli imeniten zalivček s peščenim dnom, morje pa je s svojo prosojnostjo vabilo vse - najmlajše in malce starejše.

Prijetna osvežitev je v popoldanski vročini res prijala, a kmalu nas je spet hladil vetrič na ladji. Pot nazaj proti domu nas je vodila bližje obali, tako da smo lahko z druge strani videli še nekaj otokov in obalo v okolici Šibenika. Kot smo izvedeli, je otok Krapanj, mimo katerega smo se peljali, najmanjši, najnižji in najgosteje naseljen sredozemski otok s ploščato obliko in površino le 0,36 kvadratnega kilometra. Na povprečni nadmorski višini 1,5 metra živi približno 1500 prebivalcev. Še bolj kot Zlarin po spužvah slovi Krapanj, saj je znan kot dalmatinsko središče za nabiranje spužev. Na njem je tudi frančiškanski samostan sv. Križa iz 14. stoletja in župnijska cerkev, katere začetki segajo v leto 1458 in v kateri je milostna podoba Krapanjske Gospe iz 15. stoletja.

Po načrtih smo se vrnili v primoštensko pristanišče med peto in šesto popoldne, kar so nekateri še izkoristili za skok v morje, večina pa je odšla na večerjo in potem bodisi na – zdaj kopensko – raziskovanje primoštenske okolice in tudi samega mesteca, ki si ga nekateri še niso uspeli ogledati. Tako se je sklenil naš pomorski dan, ki je bil po odzivih, besedah navdušenja in tudi samo po obrazih čudovita dogodivščina.