Družinski dopust
| 27.07.2010, 15:03
Pred kratkim sem bil zelo presenečen, ko mi je nek znanec med pogovorom z zaskrbljenim obrazom dejal: „Veš, pojutrišnjem gremo za dva tedna na družinski dopust na morje, pa sem že zdaj ves nervozen.“
Hotel sem ga popraviti: „Misliš reči, da si prijetno vznemirjen ...“
„Ne!“ mi je zabrusil. „Grozno se počutim, ker natančno vem, kaj se bo zgodilo! Ure in ure bomo čepeli skupaj in po parih dneh se bomo skregali. Najprej otroci med seboj, potem pa še midva z ženo. Vsako leto je enako. Težko smo skupaj štirinajst dni, ker nimamo kam pobegniti drug od drugega. Družinskega dopusta se prav bojim!“
To mi je dalo misliti.
Čas dopustov naj bi bil čas obnove, čas prijetnega pridobivanja nove energije iz narave in od soljudi. Čas, v katerem tudi poglabljamo medsebojne vezi in pletemo nove. Čas dopustov je predvsem ČAS … Veliko časa, ki ga običajno poklonimo tistim, ki jih imamo najraje – prijateljem in predvsem svoji družini. Pa vendar je podobnih zgodb o počitniških travmah ob družinskih napetostih in prepirih malo morje.
Kaj je narobe z nami?!
Vstopanje v človeške odnose je nekaj najbolj zahtevnega. Za to ni potreben le čas, ampak tudi osebna zavzetost, gorečnost in potrpljenje. Predvsem je potrebno prestopiti iz JAZ razmišljanja v MI percepcijo. To pa od nas zahteva veliko truda in energije. Priznajmo si, da za „ta domače“ tega vedno zmanjkuje. Na delovnem mestu svoja sporočila sodelavcem in nadrejenim pozorno oblikujemo, med sosedi, znanci in v javnosti se potrudimo biti v kakršnem koli položaju prijetni, kooperativni in vedri. Doma pa … Domači pač morajo vedeti, da smo utrujeni, morajo razumeti, kaj vse imamo nad glavo, in morajo sprejeti, da nimamo več ne časa ne energije za oblikovanje pozornih, prijetnih in vedrih stavkov. Tako na najbližje, na najbolj ljubljene največkrat letijo nepresejane, osorne, robustne in grobe besede in največkrat vidijo naš nejevoljni, utrujeni, jezni in zdolgočaseni obraz. Če nas imajo radi, bodo že razumeli …
Saj nas imajo. A, verjemite, vsakdo se z leti naveliča takšne kisle slike. Nekaj barve, življenja in topline pa ji lahko damo prav med družinskim dopustom. Vendar je treba imeti stalno pred očmi, da na družinski dopust ne odhajam JAZ, ampak MI.
Tudi mene čaka štirinajst dni družinskega počitnikovanja ob morju. Pa komaj čakam nanj! Tako rad bi namreč nadoknadil vsaj del skupnih zajtrkov in večerij, h katerim se med letom zaradi različnih obveznosti skorajda ne uspemo več zbrati. Veselim se že kramljanja o nas samih, o naših doživetjih med letom, o naših načrtih, veselim pa se tudi pogovorov o popolnoma nepomembnih stvareh, kajti za vse to v „pravem“ življenju zmanjkuje časa. Ste opazili, kakšna je glavnina naših sporočil med letom? V glavnem gre za obvestila o dogajanju med dnevom, za obvestila o naših načrtih za naslednje dni in za navodila … Prav revno sporočanje!
Poleg dogodivščin in počitniških aktivnosti pa se prav iskreno veselim tudi vseh skupnih opravil, od pomivanja posode naprej, saj dobijo na družinskem dopustu popolnoma drugačno barvo in drugačen predznak – postanejo zabava.
Veselim se časa, ki ga bom lahko v miru posvetil svojima otrokoma in ženi, predvsem pa časa, ki ga bodo oni darovali meni. Da, čas v tem kontekstu je najpomembnejša stvar na počitnicah. Ne tisti izgubljeni, ampak darovani čas. V življenju, kakršnega smo si zastavili v zahodni civilizaciji, ga imamo občutno premalo, zato ga je greh metati stran. Še večji greh pa ga je krasti drug drugemu. Zato si enostavno ne dovolim, da bi mi čas z družino kar koli pokvarilo.
Ljudje smo sicer v svoji naravi veliki „kockarji“ - tako radi tvegamo in gradimo na visokih pričakovanjih. Načrtujemo vse, do zadnjih podrobnosti, da bi nam le uspela sanjska zabava, sanjska poroka, sanjske počitnice … Za vse to pripravljamo čim bolj idealne pogoje. A kar človek obrača, Bog zelo rad obrne. Če takrat ne znamo enostavno izstopiti iz svojega lastnega načrta, je katastrofa hitro tu. Tudi prijetno dopustovanje se namreč ne bo zgodilo samo od sebe ob nekih zunanjih idealnih pogojih, ampak ga lahko zgradimo le sami s svojo zavzetostjo in aktivnostjo.
Spomnim se štiridnevnega vedrenja pod šotorom ob močnem deževju na družinskih počitnicah na Rabu. A v tistih štirih dnevih smo se toliko nasmejali, kolikor se že leta nismo. Bili smo mokri, premraženi, stisnjeni, a srečni in povezani. Med katastrofo in srečo je včasih le droben korak.
Dopusta pa se veselim še zaradi nečesa: ker se dobro zavedam, da je ob skoraj odraslih fantih skupen družinski dopust vedno večji blagoslov. Zadnja leta se vedno znova razveselim, ko se uspemo časovno ujeti in sinova v svoj počitniški urnik začrtata tudi družino. Vem, da prihaja čas, ko ne bo več tako. Zaenkrat pa na naše družinske počitnice še vedno hodimo štirje … pravzaprav: najmanj štirje. To je zame pravi družinski dopust!
O, z Bredo si bova privoščila počitnice tudi sama. Ampak tiste pa ne bodo NAŠE, ampak bodo NAJINE. To je pa že druga zgodba …
