Pod varstvom Marije s plaščem

| 03.07.2010, 10:58 Petra Stopar

Ob 600. obletnici izgradnje cerkve, ki jo je papež Benedikt XVI. nedavno povzdignil v baziliko, danes poteka osrednje praznovanje. Slovesnost svete maše bo ob enajsti uri daroval ljubljanski nadškof Anton Stres, z njimi bodo somaševali še drugi škofje.

Na Ptujski Gori je te dni precej slovesno. Tamkajšnja cerkev Marije Zavetnice, ki je bila letos razglašena tudi za baziliko, obhaja visok jubilej. Dopoldne je sveto mašo ob somaševanju z drugimi slovenskimi škofi daroval ljubljanski škof Anton Stres. V nagovoru je spomnil na to, kako dolga stoletja je tam milostna podoba Device Marije s plaščem vabila naše prednike, romarje, da so se spomnili njenega materinskega varstva.

„Da jih je ta podoba vedno znova spodbujala, da tudi oni njo pokličejo s tisto lepo molitvijo 'Pod tvoje varstvo pribežimo, o sv. Božja Porodnica'. In bilo je toliko trenutkov, ko so bili naši predniki Marijinega varstva še posebej potrebni, tudi to smo slišali. Toda Cerkev – mi kristjani – nismo zgodovinsko društvo, ki bi se spominjalo preteklosti zaradi preteklosti, ampak se spominjamo preteklosti, zato da imamo toliko bolj gotov, smel pogled v prihodnost," je prepričan nadškof Stres.

Ob včerajšnjem prazniku gorske Matere Božje pa je tam slovesno mašo daroval mariborski nadškof Franc Kramberger. Zbranim je med drugim povedal, da je ptujska bazilika od vsega začetka kraj, kjer so naši predniki postali živa Cerkev. „Na tem temelju, pod varstvom Marije s plaščem, uresničujemo eno sveto katoliško in apostolsko Cerkev. Lepa je, mogočna, častitljiva, upravičeno jo imenujejo slovenski biser ali biser slovenske arhitekture, posebej gotike. Ptujska gora je naše razpoznavno znamenje. Po njej nas poznajo vse evropske dežele, toda, najlepša in najbolj veličastna je, ko jo napolnijo romarji.“

Pater Janez Šamperl je v pogovoru z Natašo Ličen povabil romarje, naj se udeležijo slovesnosti na Ptujski Gori, hkrati pa je izrazil tudi prepričanje, da je za vsakega prostor pod Marijinim plaščem.

Notranjost bazilike na Ptujski Gori © ARO

Kot v knjigi Slovenske božje poti piše Franci Petrič, sega zgodovina Ptujske Gore daleč nazaj v srednji vek. O preteklosti tega milostnega romarskega kraja so manj zgovorne pisane listine, zato pa veliko bolj arhitektura in cerkvena oprema. Ljudska govoricaje ohranila legendo, ki pravi, daje na Vurberku živel bogat grof, ki je imel le enega otroka, slepo hčerko. Žalostni starši so prosili Marijo za pomoč. Tudi deklica sama seje rada obračala v molitvi k Mariji, naj ji izprosi vid. Ko so nekoč vsi v družini goreče skupaj molili k Mariji, je slepa deklica zagledala pred seboj luč. Odprlaje oči in spregledala. Prosila je starše, naj jo zapeljejo na kraj, kjer je zagledala svetlobo. Prišli so na goro, kjer je takrat stal križ. Deklica pokaže kraj in pravi, daje na tem mestu videla luč. Hvaležni oče se je odločil, da na tem kraju postavi veliko cerkev. Tako je nastala ptujskogorska cerkev in romarski kraj.

Legendam sicer ne gre verjeti, vedno pa skrivajo v sebi tudi kanček resnice. Bogata arhitektura, ki ima številne grbe, kaže, da je Ptujska Gora zares plemiška ustanova. Največkrat se ponovita dva grba: ptujski in celjski. Po sodbi zgodovinarjev je cerkev delo ptujskih grofov, ki so jim po poroki Valburge Celjske s Bernhardom III. Ptujskim priskočili na pomoč Celjani. Prav ta zakonski par je tudi upodobljen z grboma svojih rodovin pod Marijinim plaščem v oltarni podobi. Cerkev je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in v začetku 15. stoletja. Izjemno bogati in vplivni ustanovitelji so poskrbeli, da je bila zidana in opremljena kar se da razkošno. Ugledni slovenski poznavalec in umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar, ki je napisal tudi posebno knjigo o tej cerkvi, pravi, da je Ptujska Gora 'pesem slovenske gotike'.

Burna dogajanja, ki so sledila, so segla tudi na ta milostni kraj. Turki so večkrat pridrli sem in močno poškodovali cerkev, a so jo vselej znova verni popravili. Iz teh časovje ohranjena zgodba, da je Marija sama zavarovala Goro, ko jo je zagrnila v črn oblak inje turški roparji niso našli (od tod ime Črna gora). V tistih časih so cerkev obdali z močnim obzidjem in stolpi. Še danes je vidnih nekaj sledov. Za Turki so dolga leta v njej gospodarili protestanti. V času protireformacije pa so cerkev začeli upravljati jezuiti iz Leobna in takrat je božja pot zopet zacvetela kot v prvih časih. V duhu časa so jezuiti dodali lepo baročno opremo. Takrat so verjetno prenesli gotski relief, ki je prvotno stal nad glavnim vhodom v cerkev, v novi glavni oltar, kjer stoji še danes.

Od leta 1937, ko so prevzeli upravo očetje minoriti, ki v bližnjem Ptuju delujejo že prek 750 let, cerkev načrtno obnavljajo. Vsako leto dobiva nekaj tiste stare lepote, kot so jo zamislili prvotni graditelji in zaradi katerih sodi Ptujska Gora med naše najdragocenejše spomenike. To osrednje svetišče Marijinega češčenja v mariborski škofiji je moralo po vojni skozi svojsko preizkušnjo, saj je povojna komunistična oblast cerkev zaprla in sem prepovedala romanja. Toda teh tudi administrativne grožnje in prepovedi niso zatrle.