Dati in vztrajati
Matjaž Merljak
Pol stoletja in še več ni vsakdanja stvar. Zato so dolge tedne potekale priprave za posebno slovesnost, ki je letos dozorela v naši skupnosti. Dva lepa dogodka sta se povezala: Slovenski dom v San Martinu je slavil zlati jubilej, naš Slovenski dan pa 55-letnico. Za oboje je bilo časa, prostora, dela in veselja v nedeljo, 16. maja, ki nas je blagoslovila z izrednim vremenom.
Letošnje geslo je bilo »Dati in vztrajati«. Prav to je bistvo zgodovine sanmartinskega Doma in tudi naše skupnosti: nenehno dajanje, stalno delo in vztrajanje v zvestobi veri in narodnosti.
Svečano sta doneli obe narodni himni, ko sta predsednik doma inženir Anton Kastelic in predsednica Zedinjene Slovenije Alenka Jenko Godec dvignila na drog naši ljubljeni zastavi. Zastopniki domov in organizacij in mnogi gostje so zbrano sledili obredu. Na čelu so stali zastavonoše.
Pozdravu krajevnega predsednika je sledil še trenutek priznanja in zahvale preteklosti. Na dvoriščni steni so odkrili novo spominsko ploščo, ki jo je blagoslovil delegat slovenskih dušnih pastirjev msgr. dr. Jure Rode, ki je tudi krajevni župnik.
Zbrani rojaki so potem pohiteli v zavod Presvetega Srca Jezusovega nasproti doma. V tamkajšnji kapeli se že leta in leta zbirajo Slovenci k nedeljski sveti daritvi. Tudi tokrat jo je daroval delegat dr. Jure Rode. V mašnem nagovoru je prepletal misli iz mašnih beril in spregovoril o pomenu slovesnosti Mašo je spremljalo lepo petje krajevnega zbora, ki ga vodi prof. Lučka Marinček Kastelic.
Po maši pa čez cesto nazaj v Dom. V dvorani in tudi v gostinskem prostoru so že čakale pogrnjene mize. Sledijo je prijateljsko kosilo, med katerim in po njem je bilo dovolj priložnosti za pogovor. Med tem so naši domovi pripravili tradicionalne stojnice. Ni manjkalo krofov, čevapčičev, drobnega peciva in kremnih rezin, pa tudi knjig, nalepk, malih priponk s slovensko in argentinsko zastavico.
Kulturni program je potekal v dvorani. Najprej je bil na vrsti uradni del. Pozdravil je predsednik Doma, inženir Anton Kastelic. Predsednica Zedinjene Slovenije Alenka Jenko Godec je v imenu društva in vseh slovenskih Domov izročila spominsko plaketo. Pozdravil je tudi veleposlanik prof. Avguštin Vivod, ki je krajevnemu predsedniku izročil priznanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Slavnostni govor je imela Katica Kovač Dimnik, ki je bila več let učiteljica sanmartinskih otrok in voditeljica krajevne Rožmanove šole. Sledila je akademija besede, pesmi in plesov. Brez odmora in v lepo tekočem ritmu je potekal program, ki je bil sicer dolg, a je številno občinstvo držal v napetosti
Prvi del je bil »sanmartinski«: slavje ob zlatem jubileju. Rožmanova šola, mladci in mladenke, mladina - potem še krajevni zbor. Nikogar ni manjkalo. Najprej je mladina recitirala To je pomlad. Sledila je Rožmanova šola: nižji razredi so podali recitacijo Roki. nato pa višji razredi Ljubezenska. Dober dan, življenje je bila naslednja pesnitev, podali pa so jo mladci in mladenke. Tudi solo recitiranje je udomačeno v San Martinu. Barje spomladi je podal Marjan Boltežar; Epitaf za kmetovo roko pa je recitiral Tone Podržaj.
Prišel je čas petja. Primorsko narodno Pa se sliš’ nam je občuteno zapel Slovenski pevski zbor iz San Martina, medtem ko je prihajal na oder. Takoj so povzeli učenci Rožmanove šole in zapeli Mi se imamo radi ter Po Koroškem po Kranjskem.
Krajevni pevski zbor, ki ga vodi prof. Lučka Marinček Kastelic, nam je podaril kar šest pesmi: Pesem o rojstvu, Stoji gartelc zagrajen, Ženka mi v goste gre, Nostalgias in Slovenska zemlja. Za konec tega dela pa nam je vsa sanmartinska družina zapela Pri nas v San Martinu, ki je uglašena po ljudski Pri nas na Koroškem, besedilo pa je izvirno. Kot osrednja točka je Aleksander Mežek, častni gost, zapel Podarjeno srcu.
Na vrsti so prišli nastopi drugih krajevnih domov, saj je skupno sodelovanje ena od značilnosti vsakega Slovenskega dne. In kaj je bolj slovensko kot naši narodni plesi? Prva se je z gorenjskimi plesi, v moderni priredbi, predstavila folklorna skupina Slovenske vasi, ki jo vodi Bogo Rozina. Sledili so Pristavčani, ki so nam podarili lepe belokranjske plese. Folklorna skupina Maribor iz Carapachaja tudi rada nastopa na osrednjem prazniku. To pot so nam predstavili Porabski ples.
Slomškov dom iz Ramos Mejie je tudi letos zastopal mladi zbor, ki ga vodi Marta Selan Brula. Počasi a vztrajno si ustvarja sloves. Zapeli so nam Na vrtu moje miljenke in Skupaj na poti. Končno je folklorna skupina Mladika iz Našega doma, kot poklon Argentini, zaplesala Las manjos de mi madre. Kot zadnja točka nastopa je ponovno vzel kitaro v roke Aleksander Mežek in zapel Kako lahko.
Takoj so se vrnili na oder vsi nastopajoči. Bil je trenutek slovesa. Pa tudi trenutek skupnega pričevanja zvestobe idealom, ko smo vsi zapeli našo izseljensko himno Slovenija v svetu. Pa to še ni bil konec. Vsa sanmartinska družina (in tudi gostje) so zapeli Pri nas v San Martinu. Program res ni bil kratek, a smo globoko uživali to bogastvo slovenske poezije, pesmi in plesa. »Nasvidenje prihodnje leto,« se je glasil zaključek.
