Novice iz Anglije

| 02.04.2010, 08:08 Matjaž Merljak

Že za 1. postno nedeljo je bil pripravljen župnijski list Bogoslužna sporočila Slovencem v Veliki Britaniji, ki je namenjen rojakom za postni in velikonočni čas. Na prvi strani je razmislek o postu in postnem času, sledijo oznanila s sporedom slovenskih maš in srečanj po britanskem otoku, predstavljen je veliki teden od cvetne nedelje do velike noči, na zadnji strani pa je razmišljanje o pomenu vstajenjskega praznika za kristjane, ki ga je pripravil škof za Slovence po svetu, dr. Peter Štumpf. Sledi župnikovo velikonočno voščilo. Sporočila so bila poslana na približno 250 naslovov po Angliji in Walesu.

V večnost sta odšla kar dva rojaka, dobra člana katoliške skupnosti in Angležinja Hazel Metelko iz Wolverhamptona, ki je od leta 1994 vdova po rojaku Karlu Metelku. V večnost je odšla 30. januarja. Zanjo je bila dan kasneje darovana sveta maša v kapeli »Našega doma« v Londonu. Čeprav je ostala dobrotnica slovenske misije tudi po moževi smrti, pa k bogoslužju ni mogla več prihajati, saj jo je preje mož Karel pripeljal z avtom v nekoliko oddaljeni Chapel End, kjer je slovenska maša. Rada se je srečevala s Slovenci, moževimi rojaki. Njenemu sinu Bogdanu in vsem sorodnikom in prijateljem iskreno sožalje. Spominjali se je bodo v molitvi in pri sveti maši. Naj počiva v miru!

 

Oto Gluk iz Poolea je odšel v večnost 16. februarja, pogreb pa je bil 2. marca. Rodil se je na Miklavžev dan leta 1925 pri Sv. Juriju pod Kumom, po vojni poimenovan v Podkum. Ko so Nemci leta 1941 zasedli določene kraje na Dolenjskem (večji del so okupirali Italijani), so že decembra istega leta začeli Dolenjce izseljevati v Nemčijo. Ta usoda je doletela tudi našega Ota in vse njegove domače. V dveh urah so se morali pripraviti in oditi na pot. Ko so prispeli v Nemčijo, so jih poslali delat v gozdove. Kasneje pa so jih uporabljali za delo na kmetih. Po koncu vojne so odšli domov, kjer so našli prazne in opustošene domove.

Ob vrnitvi so komunisti Ota skoraj ustrelili na domačem pragu, ker so mislili, da je kak skrivač-domobranec. Po posredovanju njihovega slovenskega poveljnika so ga le pustili pri življenju. Čez približno dva meseca je dobil delo v tovarni na Teznu pri Mariboru. Pridružil se je skupini, ki je imela namen pobegniti čez mejo v Avstrijo. Nekega dne jim je to res uspelo. Zajeli so jih Angleži in odpeljali v zapor v Gradec, kjer so bili zaprti pol leta. Angleško vojaško sodišče jih je nato obsodilo na šestmesečni zapor. Ker so to že prestali, so bili izpuščeni. Dobili so celo službo pri nekem podjetju, ki je gradilo jez na reki Salza za veliko elektrarno. Tam je delalo veliko Slovencev, med njimi zlasti veliko koroških Slovencev.

Čez dobro leto se je Oto odločil za odhod v Anglijo, kamor je prispel 23. marca 1948. Poslali so ga na delo v rudnik v Južnem Walesu, kjer je že bilo zaposlenih precej Slovencev, med njimi tudi izredno dobri, sedaj že 15 let pokojni, Peter Selak. Po 6 letih je Oto dobil delo v tovarni blizu Bristola. Tam se je seznanil z zdravnikom in univerzitetnim profesorjem dr. Jožetom Jančarjem in njegovo družino. V tistem kraju se je 2. avgusta 1958 poročil z Angležinjo Silvio, ki je še pred poroko prestopila v katoliško Cerkev. Kupila sta si hišo blizu doma Jančarjevih in ustanovila družino s toplim krščanskim domom. Rodili so se jima trije sinovi in hčeri. Vsi se radi in redno vračajo na dom.

Oto je delal v tovarni 32 let, nakar so vse premoženje tovarne prodali in podelili. Glukova sta si kupila manjšo hišo na jugu Anglije, kjer sedaj živijo trije njuni otroci. In kaj je bilo v življenju dobrega Ota največje presenečenje? To se je zgodilo leta 1988, ko so obhajali 150-letnico župnije, kjer je živel kar 33 let in bil ves čas »desna roka« tamkajšnjih župnikov. Med sveto mašo mu je bristolski škof ordinarij podelil papeško odlikovanje »Pro Ecclesia et Pontifice«. Deset let kasneje pa je njegov sin Martin dobil podobno odlikovanje »Bene Merenti«. Takole pa je dobrotnik slovenske misije in Cerkve na splošno zaključil ljubeznivo pismo župniku Cikaneku ob njegovi 80-letnici:

»Moja zahvala gre Bogu in pa Božji ter naši dobri Materi Mariji, ki me je zmeraj varovala, da sem dočakal svojih 80 let. Torej, Bogu hvala!«

Dobremu Otu Gluku slovenska katoliška misija v Veliki Britaniji in vsi rojaki, ki so ga poznali, želijo večni mir in pokoj pri Bogu, ki ga je v življenju tako spoštoval in ljubil. Njegovi ženi Silviji ter otrokom, kakor tudi ostalim sorodnikom in prijateljem v Veliki Britaniji in Sloveniji pa izrekajo iskreno sožalje in molitve.