Cerkvena stranpota
Naš pogled | 30.03.2010, 15:04
Ugled in pomen Cerkve je vedno rasel in padel z ljudmi. Spomnim se, da je eden izmed nevrednih papežev, po dirigirani izvolitvi, vzkliknil: »Papeštvo nam je bilo dano, torej ga uživajmo…« Mislim, da je prav tu ključ vseh grehov, napak, zmot, tudi zločinov, ki so se v imenu Cerkve zgodili v preteklosti. Namreč, besedica »uživajmo«!
Če pogledamo v zgodovino, lahko hitro ugotovimo, da je imela vsaka stranpot, zdravilno reakcijo
Ta predpostavlja, da na prvo mesto namesto svoje službe, poslanstva oznanjanja Evangelija, postavimo lastne ambicije, slo po moči in vse kar sodi zraven. In takih dogodkov je bilo v Cerkveni zgodovini, roko na srce, mnogo. Vedno, kadar je nad ljubeznijo in razumevanjem prevladala sla po moči in užitkih, se je zgodilo prerivanje za dobrine, zlorabe in na drugi strani zgražanje ljudi, celo odpad od vere. To se je dogajalo v času investiturnih bojev, ko so bile bolj kot Kristusov nauk, pomembne Cerkvene službe, ki so prinašale dohodke in oblast, pa v času Križarjev, ki so zlorabili besede "osvoboditev Svete dežele", za ropanje in umore. To se je dogajalo v času, ko je hotela Papeška država vladati svetu tudi na posvetnem polju in to se spet dogaja danes, ko pred nas udarjajo vtisi spolnih zlorab, tistih ki so se zaobljubili čistosti zaradi Kristusovega nauka.
Če pogledamo v zgodovino, lahko hitro ugotovimo, da je imela vsaka stranpot, zdravilno reakcijo. Vedno znova so se pojavljala prenovitvena gibanja, ki so bodisi od tal ali od vrha, verjela v moč milosti in vodstvo Svetega Duha. Cerkve vendar ne vodi človek. Vodi jo, po lastnem zagotovilu, Kristus! Če temu ne bi bilo tako, potem bi se Cerkev že davno sesula, kot se je sesulo še vse, kar je človek ustvaril zgolj z mislijo na lastne moči, od hiše do države... Tako so nastajali novi redovi, nove pobožnosti, nove oblike čaščenja in predvsem tudi novo zavedanje, da Cerkev ni le papež, niso le duhovniki, ampak smo vsi verniki.
In kdo je zdaj odgovoren za zlorabe otrok s strani nevrednih duhovnikov? Tistih, ki verjetno svojega poslanstva niso nikoli vzeli resno, ki so lastne ambicije in hlepenje po užitkih, tudi na račun najšibkejših, postavljali na prvo mesto? Je to papež? Škofje? Vsi mi?
Zakaj moram razlagati, da me kot ministranta ni nihče otipaval?
Osebno menim, da bi mi težko kdo na tem področju pripisal kakšno krivdo. A vendar se moram na vsakem koraku, nekako opravičevati, da sem kristjan. Da je moj nadrejeni v službi, duhovnik. Zakaj moram razlagati, da me kot ministranta (in ministriral sem 18 let, eno celo polnoletnost) ni nihče otipaval? V semenišču sicer nisem bil, ampak zgodbe fantov, ki jih poznam, bi težko navezal na naslov iz zadnjega Nedeljskega dnevnika, kjer piše, da so Semenišča leglo zlorab. Nedeljski Dnevnik namreč objavlja prevod knjige, ki je izšla na Irskem in kjer so opisane spolne zlorabe Irskih duhovnikov. V isti sapi nekaj strani naprej objavi veliko nagradno križanko s slikami zadnjih štirih ljubljanskih nadškofov… Naključje? Menim, da ne!
Zlorabe so se dogajale in rana se je, ker se ni prav zdravila, zagnojila
Zlorabe je vedno treba preganjati. Tisti, ki jih je zagrešil, naj odgovarja in prejme pravično kazen. Tako pred svetnimi kot Cerkvenimi sodišči. Če je duhovnik zlorabil otroke in to še take, ki se ne morejo braniti, je to potrebno povedati, izreči sankcije in obžalovati, potem pa s primerom zaključiti. Taka naj bi vedno bila praksa. Res sem že malo utrujen od nenehnega ponavljanja in predvsem pretiravanja nestrpnežev, ki bi Cerkev kar prepovedali, vse duhovnike poslali v zapore, vernike pa v taborišča. Zakaj takšno posploševanje? Ali s tem ne delamo ostalim velike krivice? Tistim, ki so svoje poslanstvo služenja Bogu in ljudem vzeli zares? Kaj šele vernikom, ki jim je Cerkev mati. In teh je ogromna večina.
Ampak žal se tega kolesa več ne da ustaviti. Zlorabe so se dogajale in rana se je, ker se ni prav zdravila, zagnojila. Priti bo moral očiščevalni ogenj, ki bo rano razkužil in oskrbel, da se bo spet zarasla. Tisto kar se je začelo pred leti v Ameriki in se nadaljevalo na Irskem in v Nemčiji, bo pljusknilo tudi k nam. Papež se bo še moral opravičevati in različni ljudje ga bodo še vedno pozivali k odstopu. In če bi odstopil? Tudi ne bi bili zadovoljni, le še bolj bi jih utrdil v njihovih prepričanjih. Njihov cilj je Cerkev vsaj oslabiti do skrajne sile, če je že ni mogoče kar razpustiti.
Verjetno se bodo naše cerkve, glede na javno družbeno klimo, še bolj izpraznile. Ankete javnega mnenja bodo, glede na to kaj pišejo o njih, duhovnike še bolj postavljale na rep lestvic zaupanja in verodostojnosti. To je treba upoštevati in sprejeti. Če se namreč poruši zelo visoka moralna avtoriteta, je njen padec še posebej globok in preteči bodo morala leta, da si bo opomogla. Greh tistih, ki so podobo Cerkve omadeževali do te mere, je zato toliko večji in toliko bolj obžalovanja vreden. Zato se je treba spustiti na kolena in prositi žrtve in javnost odpuščanja.
Trdno verjamem, da bo Cerkev iz tega izšla moralno močnejša in predvsem boljša
Predvidevamo lahko, da bodo ostali Cerkvi zvesti tisti, ki jo imajo resnično radi. Kljub zavedanju, da je grešna. Tisti, ki so v Evangeliju prebrali in razumeli, da bo Kristus kljub vsem stranpotem in nasprotovanjem z nami do konca sveta. Čreda vernikov pa tako nikoli ne bo zelo velika. Trdno verjamem, da bo Cerkev iz tega izšla moralno močnejša in predvsem boljša. K temu bodo pripomogli duhovniki, redovniki in gibanja, ki bodo resnično živeli iz Kristusa na terenu med ljudmi. Ti bodo uspeli javno mnenje obrniti na drugo stran, s pomočjo lastne, dobre izkušnje. K temu pa lahko pripomoremo tudi mi liki. Kako? Za začetek morda takole: Velikonočni prazniki so tik pred nami. Pomislimo na naše duhovnike. Tiste, ki bodo v teh dneh lomili Kruh življenja za vse nas. Ne bo jim lahko. Potrebovali bodo tudi našo pomoč. Iskreno, osebno, duhovno podporo. Pokažimo jim, da niso sami, da smo tudi mi Cerkev in da čutimo z njimi.
