Lidija Čop
Pomen zadružništva za gospodarstvo
Slovenija
Pred dnevi smo bili v domačem kraju priča odprtju novega zadružnega trgovskega centra. Šele ob tem dogodku sem resneje začela razmišljati o tem, kaj sploh zadružništvo je in kakšen pomen ima v gospodarskem svetu.
Teoretiki zgodovine ekonomije smatrajo za predhodnike zadružniškega organiziranja obrtniške cehe, ki so bili prva oblika gospodarskih povezav več subjektov. Zgodovina zadrug pa se začenja v drugi polovici 19. stoletja, ko je brutalni gospodarski liberalizem prisilil manjše gospodarske subjekte, da se zaščitijo pred konkurenco velikih s skupno prodajo, nabavo, skladiščenjem in produkcijo. S takšnim združevanjem so želeli izkoristiti prednosti, ki jih nudi veliki sistem in pri tem ostati majhen proizvajalec.
Zadružništvo se je razvilo iz potreb delovnega ljudstva. Prvotni namen ustanavljanja posameznih vrst zadrug je bil v tem, da bi si zadružniki medsebojno pomagali iz trenutnih gospodarskih težav oziroma, da bi jim zadruga pripomogla k splošnemu zboljšanju njihovega gospodarskega položaja. Skratka, zadružništvo je slonelo v glavnem na načelu samopomoči članov, kjer je delal eden za vse in vsi za enega. Zadružništvo kot oblika organiziranja posameznikov ima povsod po svetu dolgo tradicijo in je pomemben dejavnik tudi v nacionalnih ekonomijah. Temeljna ideja zadružništva pa je gospodarska pomoč članom. Gre torej za izključno ekonomski cilj. Ta cilj pa je v zadružništvu uresničen na drugačen način od tistega, ki je gonilna sila v liberalizmu. Idejno izhodišče zadružništva je namreč izrazito etično. Na videz se zdi, da zadružništvo zanika konkurenčnost, ki je temeljni pogoj za normalno in uspešno delovanje tržnega gospodarstva. A v resnici zadruga zamenja konkurenčnost z načelom kooperacije samo v gospodarskem prostoru, ki ga zaobjemajo njeni člani. Navzven pa se zadruge kot skupno podjetje članov ob enakih pogojih podjetja vključuje v konkurenčni boj na trgu.
V smislu izboljšanja gospodarskega položaja svojih članov opravlja zadruga tudi socialno funkcijo. Od tod tudi predstava o zadrugi, kot »socialni ustanovi«. Zadruga to socialno funkcijo tem uspešneje opravlja, čim uspešneje deluje kot gospodarski subjekt. V prvi vrsti je zadruga podjetje, čeprav podjetje s specifičnimi lastnostmi. Te lastnosti so izražene kot klasična zadružna načela: načelo prostovoljnosti, načelo solidarne demokracije, načelo gospodarske solidarnosti in načelo pokrivanja stroškov. Zadruga je torej organizacija vnaprej določenega števila članov, ki ima namen pospeševati gospodarsko korist svojih članov na prostovoljnem pristopu, svobodnem izstopu, enakopravnem sodelovanju in upravljanju članov. Temeljni namen zadruge je izboljšati konkurenčno sposobnost njenih članov in s tem povečati ekonomsko učinkovitost njihovih gospodarstev, kar dosežejo s skupnim nastopom na trgu.
Zadružništvo v razvitih državah predstavlja ključni element dinamičnega gospodarskega okolja, ki v iskanju priložnosti presega nacionalne okvire. Zadruge v kmetijstvu in številnih drugih dejavnostih članom zagotavljajo storitve, ki jim sicer ne bi bile dostopne oz. bi jim bile dostopne po bistveno manj ugodnih pogojih. S svojo odprtostjo za vstop novih članov, demokratičnim odločanjem in delitvijo presežka sorazmerno s poslovnim sodelovanjem članov zadruge prispevajo tako h gospodarskemu kot tudi družbenemu razvoju. Z gospodarskega vidika kmetijske in gozdarske zadruge kmetom na trgu omogočajo boljši položaj, obenem pa tudi enakopravne povezave z drugimi členi v živilski verigi, od primarne proizvodnje do končnega potrošnika. V primeru slovenskih zadrug se je med drugim izkazalo tudi, da imajo te pomembno družbeno, socialno in trajnostno razvojno komponento. Za Slovenijo velja, da je kmalu po ustanovitvi prvih zadružnih oblik, zadružništvo postalo ne le pomemben element pospeševanja razvoja kmetijstva, temveč steber njegovega ekonomskega obstanka.
Iz zgodovinskih izkušenj pa lahko razberemo, da je še posebej v času krize pomembno, da se kmetijstvo dobro organizira in da deluje učinkovito, strokovno in odločno. Le na organiziran način je mogoče ustrezno reagirati na tržna nihanja, slediti spremembam na trgu in zmanjšati tveganje nihanja cen. Čas finančno-gospodarske krize je po mnenju poznavalcev pokazal da je premalo, da se slovensko kmetijstvo le pasivno odziva na stanje na trgih, pač pa je treba imeti jasno vizijo o prihodnosti slovenskega kmetijstva. Z dolgoročnimi ukrepi je treba delovati razvojno s ciljem povečanja produktivnosti in konkurenčnosti slovenskega kmetijskega sektorja.
Zadružništvo je iz ideje postala realnost že pred več kot 130 leti in še vedno ohranja svoj pomen obstoja in delovanja. To dejstvo kaže, da je za obstoj gospodarstva vsake države tudi tovrstna oblika organizacije velikega pomena. Še bolj pa je pomembno, da kmetijstvo in gospodarstvo povezano nastopata na trgu in se medsebojno podpirata.
