Slavi Košir
Jakob Čuk
Helena Križnik
Gregorij Rožman portret (foto: Alen Salihović)
Gregorij Rožman portret

Odgovora na pismo Zveze združenj borcev za vrednote NOB

05.03.2010, 14:54

Zgodovinarja dr. France M. Dolinar in dr. Tamara Grisser Pečar sta se odzvala na pismo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki jo je ta v začetku tedna posredovala Tiskovnemu uradu Slovenske škofovske konference.

Odgovor dr. Franceta M. Dolinarja

Res je, po osamosvojitvi se je nadaljevalo tendenciozno prikazovanje dogodkov, povezanih s prelomnim dogajanjem v zgodovini Slovencev v času druge svetovne vojne, kot je v svojem odgovoru zapisala Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. To potrjuje že kratek vpogled v učbenike za zgodovino na slovenskih šolah in ne nazadnje tudi zbornik Škof Rožman v zgodovini izpod peresa Društva pisateljev zgodovine NOB Slovenije, kjer še vedno ne ločijo med pristnimi in ponarejenimi dokumenti (1. str.).

V odgovoru na stališče Tiskovnega urada SŠK z dne 24. februarja 2010 se podpisana Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije v pismu z dne 2. marca 2010 trudi »prikazati zgodovinsko resnico na osnovi dokumentov, ki so jih v svojih znanstvenih razpravah in ekspertizah objavili zgodovinopisci, ki nedvomno pripadajo katoliški provenienci« (2. str.). Pri tem so dokazali, da so v pismu navedeno literaturo brali zelo površno. Sicer ne bi spregledali, da je vsaj zame Rožmanovo avtorstvo »Spomenice« z dne 12. septembra 1942 sporno in da sem razloge zato zelo jasno navedel tako v svoji ekspertizi Rožmanov proces, kot tudi v odgovoru dr. Dušanu Bibru v Ljubljanskem Dnevniku. Če bi avtorji pisma mojo ekspertizo prebrali, tudi ne bi čutili potrebe, da mi podtikajo izjave izpod peresa dr. Tamare Griesser – Pečar. In to se ni zgodilo prvič. Je pa avtentična Rožmanova »Spomenica« z dne 26. septembra istega leta, ki pa jo lahko ovrednotimo kot pogumno dejanje.

Rožmanovo podpiranje domobranstva, ko so se ti podredili nemškemu poveljstvu, je seveda moralno sporno, nobenega dokaza pa ni, da je Rožman pri nastanku domobranstva tudi aktivno sodeloval. Res pa je, da je precejšen del duhovnikov v ljubljanski pokrajini domobranstvo aktivno podprl, vendar ne vsi, kot bi se dalo razumeti iz besedila odgovora.

O moralni odgovornosti škofa in duhovnikov glede domobranstva se bo na podlagi natančne analize vseh znanih primerov prej ali slej moralo opredeliti tudi vodstvo ljubljanske nadškofije. V tej zvezi ni mogoče uporabljati »Vovkovega pisma«, dokler se nedvoumno ne dokaže pravo avtorstvo tega besedila. Poleg tega je bil Vovk takrat še generalni vikar in ne škof.

Navajanje znanih izjav pisateljev, diplomatov in teologov ne spreminja temeljnega očitka Tiskovnega urada SŠK na vprašanja v Kvizu zmage1 in sicer, da so sporna vprašanja zasnovana izrazito ideološko. Tendencioznost in enostranskost pa ne moreta prispevati k umirjeni in trezni presoji razmer v času druge svetovne vojne in vloge ljubljanske škofije v njih.

Odgovor dr. Tamare Grisser Pečar

Zgodovine ni moč popravljati, je v odgovoru Tiskovnemu uradu SŠK napisala Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. To je res. Nenehno manipuliranje z zgodovinopisjem, ki veje iz pisma, pa je popolnoma v duhu časa, ki bi naj bil za nami. Tukaj je potrebno opozoriti na to, da zgodovinopisje ni plošča po želji, ampak, da mora zgodovinar v skladu s svojim poklicem ostati zvest dejstvom. Naloga zgodovinarjev ni propaganda za določeno opcijo oz. mišljenje. Kviz, ki ga je Zveza borcev naslovila na šole, pa je napisan popolnoma v duhu zgodovinopisja preteklega časa, ki je v nasprotju s pravili stroke služilo kot propagandno orodje totalitarnemu komunističnemu režimu. Kot je razvidno s spletne strani razvidno, sta vprašanja sestavila zgodovinarja, ki ju Zveza borcev ne želi imenovati. Ne gre za to, da bi seznanili mlajšo generacijo s tragično zgodovino Slovencev med drugo svetovno vojno, temveč za to, da se nadaljuje indoktrinacija otrok in da se jim onemogoči odprt pogled na številne kršitve človekovih pravic med in po vojni. Tovrstna marksistična indoktrinacija je pustila sledove na povojnih generacijah, ki smo jim priča še danes. Slovenska zgodovina ni tako črno-bela, kot jo sugerira kviz. V kvizu so sporna domala vsa vprašanja, posebej tudi vprašanje vloge ljubljanske škofije med vojno.

Redko katera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila predmet takih nasprotij in hkrati tako številnih laži in podtikanj kot dr. Gregorij Rožman. K neresnični podobi škofa Rožmana ne prispevajo samo članki v rumenem tisku, temveč prav načrtno tudi prispevki iz peres zgodovinarjev in publicistov, ki se imajo za verodostojne. Pismo Zveze borcev knjigi Med sodbo sodišča in sodbo vesti očita, da ni upoštevala brošure, ki so jo izdali pod naslovom Škof Rožman v zgodovini, kar sploh ni res (str. 120, opomba 4), vendar ne more pričakovati, da pozitivno ocenjujemo publikacije, ki se poslužujejo lažnih dokumentov.

Kako zelo so škofu zaupali Italijani, je razvidno iz zaupnega pisma, ki ga je visoki komisar 11. januarja 1943 pisal Ministrstvu za notranje zadeve, v katerem je poročal je, da je škof po avdienci v Vatikanu (20. novembra 1942) dal zelo zaupna navodila duhovnikom in voditeljem nekdanje klerikalne stranke (SLS), da naj naprej sodelujejo z italijanskimi oblastmi v boju proti komunizmu, da pa naj pri tem upoštevajo cilj, »ki bi ga rad dosegel vsak dober Slovenec, in sicer, da bi bila ustanovljena ‚velika Slovenija‘.« Grazioli nadaljuje: »Zelo pozorno zasledujem dejavnost škofa in voditeljev bivše klerikalne stranke z namenom, da bom odločno rešil vprašanje, ko bo končana borba proti komunistom ...« (Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 38).

Delovanja škofa dr. Gregorija Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami, kar so komunistični oblastniki razlagali kot kolaboracijo. Rožman je bil, in to kaže vse njegovo delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir – ko je pomagal ljudem, ko ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je zanje v odsotnosti nemških vojakov maševal, ko je interveniral za številne posamezne osebe in skupine itd. Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj zalegla, kmalu pa so Italijani spoznali, da se je zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo politično prepričanje. Torej ni izbiral oz. sestavljal seznamov za intervencije primernih ljudi, kot je to moč razbrati iz pisma. Papeža je obveščal o nemških in italijanskih grozodejstvih in prosil za pomoč. Sicer še ne poznamo natančnega števila ljudi, za katere je škof interveniral, dostopnih pa je čedalje več dokumentov. Če preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, lahko ugotovimo, da je Rožman interveniral za najmanj 1318 ljudi, za nekatere večkrat. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, tako za pomilostitev slovenskih obtožencev na Tržaškem procesu in obsojene na Preserskem procesu, internirance, duhovnike, oficirje, otroke itd. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2495, za večino skupin pa, žal, ne. Res je ohranjeno sporočilo Gastona Gambarre, komandanta XI. armadnega zbora z dne 26. aprila 1943 škofu Rožmanu, da je bilo po Rožmanovi intervenciji izpuščenih 122 internirancev, kako pa to lahko štejemo škofu v slabo, bo ostala skrivnost piscev pisma, ki ga je poslala Zveza borcev Tiskovnemu uradu SŠK. Poleg tega je organiziral kurirsko službo, ki je izseljenim v Srbiji prinašala denar, hrano in obleko, pošiljal je duhovnike v taborišča, naskrivaj tudi na nemško zasedeno področje, ker so bili ljudje tam brez dušne oskrbe. Ustanovil je Škofijsko dobrodelno pisarno in tudi sam skrbel za begunce itd.

Lažna je trditev, da je škof organiziral kakršnekoli oborožene edinice. Vaških straž, in to je v zgodovinopisju že dobro raziskano, ni organiziral škof, ampak so le-te nastajale spontano zaradi samoobrambe. Prav tako ni organiziral slovenskega domobranstva. Že oktobra 2007 je gospod Janez Stanovnik v različnih medijih (npr. v Delu) trdil, da sem v knjigi Razdvojeni narod (2003) in ekspertizi, ki je bila objavljena v Rožmanovem procesu (1996), objavila podatke, ki bremenijo Rožmana. Pismo Zveze borcev ponavlja te neresne očitke in citira iz publikacije Rožmanov proces, ki sva jo objavila s kolegom dr. Francetom M. Dolinarjem, pa tudi iz knjige Razdvojeni narod. Tema je ponovno sestanek z dne 12. septembra 1942 na škofiji, oz. spomenica, ki jo je Rožman predal generalu Robottiju, o kateri pa, žal, ne vemo natančno, kdo je njen avtor in če je škof pri pisanju sploh sodeloval. Iztrgani stavki iz nemškega prevoda – originala, žal, ni –, ki naj bi bili škofovi in ki jih je zabeležil italijanski general, prav gotovo ne morejo služili avtentični sliki takratnega dogajanja. Na to sva s kolegom Dolinarjem v različnih prispevkih že velikokrat opozarjala.

Za kaj pravzaprav gre? Italijanska generala Roatta in Robotti sta škofu avgusta 1942 grozila z množično izselitvijo oz. pobojem Slovencev v Ljubljanski pokrajini. Škof je bil zaradi tega zelo zaskrbljen, zato je povabil predstavnike predvojnih političnih strank, ki so delovale ilegalno, in kulturnih institucij na škofijo, o grožnji poročal in poudaril, da Italijani od njega pričakujejo odgovor. Srečanja se je udeležilo dvajset od dvaindvajsetih povabljenih. Med srečanjem se je škof vzdržal političnih izjav. Med posvetovanjem pa so se jasno pokazala različna stališča prisotnih. O tem je ohranjenih nekaj pričevanj. Vsekakor si niso mogli privoščiti, da Italijanom ne bi dali odgovora. V preteklih mesecih je okupator preveč jasno pokazal, česa je zmožen. Tradicionalna stran se je znašla v precepu. Ker ni bilo dobre rešitve, je bilo treba najti najboljšo od slabih. Očitno so pisci odgovora hoteli na vsak način preprečiti izseljevanje, s katerim so grozili Italijani. Spomenica daje pobudo za slovensko policijo, ki je po haaški konvenciji povsem legalna. Prav gotovo so hoteli z domačo policijo preprečiti italijansko samovoljo.

Za spomenico, ki jo je škof 26. septembra 1942 nesel visokemu komisarju pa vemo, ali je izvirna in nikakor ni nedolžna, kakor trdijo pisci pisma. V dvajsetih točkah kritizira italijansko oblast in zahteva izpustitev zapornikov in internirancev. To je bilo prav gotovo pogumno dejanje. Kako težko je hodil k Italijanom intervenirat, je dokumentirano in da ni javno nastopil v stolnici proti njim, ker mu je to papež odsvetoval. Bil je namreč edini, ki je še lahko pomagal ljudem. Ni jasno, kakšno vsebino ali sporočilo so pisci želeli izpostaviti s tem citatom.

Vsekakor so v knjigi Med sodbo sodišča in sodbo vesti objavljeni novi dokumenti, pridige in pastirska pisma ter sodna dokumentacija, ki dopolnjujejo vse tisto, kar je že bilo zapisano.

O t. i. Vovkovem pismu, ki služi tistim, ki brez argumentov obtožujejo delovanje Ljubljanske škofije med vojno, sem se že jasno opredelila. Ni prav nobenega dokaza za to, da je to pismo njegovo. Tudi citiranje kritičnih izjav znanih oseb – teologov, profesorjev itd. – ne daje legitimacije izrazito ideološko postavljenemu kvizu.

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...