Slovenski kulturni praznik v Frankfurtu
| 24.02.2010, 08:06 Matjaž Merljak
V nedeljo 7. februarja smo imeli za ta naš slovenski kulturni praznik v gosteh dvanajstčlansko vokalno skupino Krila iz Ljubljane. Že 18 let od dijaške dobe naprej pojejo skupaj brez kakšnih velikih zamenjav. V nedeljo dopoldne so si nekoliko ogledali Frankfurt, popoldne pa smo prišli skupaj v cerkev Marijinega Srca k sveti maši. S petjem so seveda še kako olepšali naše slovensko bogoslužje. Po maši je sledila naša vsakoletna prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Skupaj smo jo pripravili slovenska župnija, učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine gospa Natalija Robnik z nekaterimi učenci in svojimi gosti šolarji iz Maribora ter seveda naši gostje z Juretom Seškom, ki je ves program res lepo in tudi duhovito povezoval. Tako so se na naši prireditvi prepletale zborovske pesmi, recitacije otrok in prebiranje razmišljanj o Prešernu in še čem drugem.
Po državni himni, ki smo jo skupaj zapeli, pa je imel slavnostni nagovor župnik Martin Retelj, ki se je tudi tokrat dotaknil aktualni vprašanj našega jezika, predvsem v zdomstvu in izseljenstvu. Takole je med drugim dejal:
Vsi najbrž poznamo izraz in besede o lepem in kulturnem obnašanju in govorjenju: doma in zunaj lepo pozdravi, zahvali se, lepo govori. Ti vzgojni napotki so povezani seveda z jezikom, z govorico, tako z materinim kakor tujim. Še kako je torej kultura povezana s to človekovo dejavnostjo obdelovanja in vzgajanja govorice, jezika, z njegovo uporabo za dobro in lepo, za bogatenje naših medosebnih in medčloveških odnosov. Če je potrebno pusto in nerodovitno zemljo obdelovati, kultivirati, da bo rodila, koliko bolj je potrebno to narediti z našo govorico, z našim jezikom. Bogatiti in oplajati ga moramo, mislim da zlasti z branjem leposlovja.
In seveda tudi s poslušanjem. Saj smo se jezika, najprej seveda svojega materinega, potem pa tudi drugih, naučili ravno s poslušanjem. Kako važno in pomembno je ravno to, da starši s svojimi otroki doma govorijo v svojem materinem jeziku, bodisi v slovnično pravilnem ali pa tudi v narečju. Lahko rečem, da poznam kar lepo število družin in otrok, ki niso imeli možnosti dopolnilnega pouka slovenščine. A otroci so se pri in po starših naučili lepe sicer narečno poudarjene slovenščine. Tako imam pred očmi nekatere slovenske družine iz Francije, čigar otroci so tako lepo pojoče govorili prekmursko ali v kakem drugem narečju, pa so morda bili samo enkrat na leto nekaj tednov v rojstnem kraju svojih staršev in se tam srečevali z vrstniki. Spomnim se tudi tečaja francoščine na Alliance française v Parizu, ko so mnogi iz skupine (večinoma so bili Azijci) spraševali profesorico, ne samo kdaj bomo znali kaj povedati, ampak predvsem, kdaj bomo vendar kaj razumeli. Profesoričin odgovor je bil: veliko poslušajte, zlasti radio in ljudi, govorica in besede vam morajo priti v uho.
In zakaj govorim o tem? Bilo je mislim da neko novembrsko nedeljo preteklo leto pri poročilih na slovenski televiziji o praznovanju v Porabju na Madžarskem. In bil je blagoslov orgel v Gornjem Seniku, poročevalec slovenske televizije pa je zaključil nekako takole: če bo v cerkvi več mladih in otrok, potem se za slovenski jezik v Porabju ne bo bati. Prav gotovo lahko to razširimo in rečemo: to velja ne samo za zamejstvo, ampak tudi za zdomstvo in izseljenstvo. Imamo dopolnilni pouk slovenske kulture in jezika, imamo bogoslužje v svojem materinem jeziku; zakaj bi morali biti otroci, ki rastejo in živijo tukaj v zdomstvu in izseljenstvu, prikrajšani in če smem reči, invalidni, in bi znali in znajo več tujih jezikov, svojega materinega (ali očetovega) pa ne?
Ravno nekaj dni nazaj je tržaški pisatelj Boris Pahor govoril o problematiki slovenščine v zamejstvu in po svetu v tem globaliziranem svetu in o povezavi med jezikom in narodnostjo. Tako je dobesedno dejal, navajam po spominu: 'Če pa jezik gre, potem smo pa fuč, oprostite izrazu' (5. februarja 2010 zvečer na slovenski televiziji). Zatorej na koncu, kaj reči, da ne bomo 'fuč' s svojim jezikom, kulturo in da nas ne bo pobralo. Sedaj ta trenutek velja nazdraviti materinščini in slovenščni celi: 'Nazadnje še prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat'li, ki dobro v srcu mislimo; dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi!'
Tako je svoj govor zaključil slovenski župnik v Frankfurtu Martin Retelj. Seveda so gostje iz Ljubljane prepevali še tudi med in po skupni večerji, ki so jo pripravili člani župnijskega sveta. Bilo je res lepo popoldne in večer pred slovenskim kulturnim praznikom v Frankfurtu v objemu bank in kapitala na eni strani, na drugi strani pa majhna skupnost, ki sredi množice jezikov in kultur noče biti 'fuč'.
Zjutraj naslednjega dne so gostje obrnili svoja krila in kolesa v smer Ljubljane, pri nas pa so šle naprej priprave za letošnje že štirideseto pustovanje, ki je bilo na pustno soboto letošnjega 13. februarja.
